Zlato je ena najstarejših oblik denarja, ki so ga uporabljali posamezniki in družbe. Zlati standard je denarni sistem, kjer ima denar v obtoku, pogosto papirnati denar, vrednost, neposredno povezano z zalogo zlata. Valute, ki so določene v tem standardu, postanejo fiksne tudi druga glede na drugo, kar omogoča predvidljive menjave valut. Nasprotno je fiat valuta, kar pomeni, da imajo centralne banke možnost povečati ali zmanjšati ponudbo denarja brez upoštevanja katerega koli fiksnega standarda.
Ko se ekonomski zgodovinarji sklicujejo na zlati standard, se na splošno sklicujejo na mednarodni zlati standard, vzpostavljen v poznem 19. stoletju. Ta standard se je začel zaradi krize srebrne valute v Angliji, ki je dosegla vrhunec, ko so Združene države prekinile vsa plačila srebra, in se je začel ta standard leta 1871, ko je združena Nemčija uvedla Reichsmark kot strogo valuto zlatega standarda. Do leta 1900 so temu sledile tako rekoč vse svetovne gospodarske sile.
Ta začetni sistem je svojo prvo krizo dosegel z začetkom prve svetovne vojne. Neverjetni stroški vodenja te vojne so Britanijo prisilili, da je prešla na fiat valute. Versajska pogodba, ki je postavila pogoje za predajo, je prisilila Nemčijo, da je večino zalog zlata predala kot reparacije. Očitno naj bi to okrepilo zaloge zlata zmagovalnih narodov. Stranski učinek pa je bil, da Nemčija ni imela dovolj zlata, da bi ostala na zlatem standardu. Kljub temu, da je Nemčija ostala velika industrijska sila, Nemčija ni imela druge izbire, kot da preide na fiat valuto.
Ko sta Nemčiji in Združenemu kraljestvu sredi dvajsetih let prejšnjega stoletja uspeli začasno vrniti se na zlati standard, so ga druga velika gospodarstva, vključno z ZDA, zapuščala. Mednarodni zlati standard je uradno umrl na londonski konferenci leta 1920, ko se sodelujoče države niso mogle dogovoriti o vrednosti samega zlata. Po drugi svetovni vojni so vplivni ekonomisti, kot je John Maynard Keynes, uspešno zagovarjali vrnitev k temu standardu, valute pa so začele trgovati po sporazumu iz Bretton Woodsa. Z zlomom Bretton Woodsa leta 1933 se je začelo obdobje prosto plavajočih valut in zlato je izgubilo celo svoj status osnove za obračunavanje rezerv centralne banke.
Čeprav je sistem fiksnih valut omogočil izjemno širitev svetovne trgovine, zlati standard ni bil brez večjih težav. Ker zaloge zlata rastejo počasneje kot gospodarstva, je standard zelo deflacijski. Združene države so na primer doživele obdobja deflacije, ki so trajala kar 14 let po prehodu nanjo. Pojavijo se lahko tudi velika lokalna izkrivljanja vrednosti; med veliko krompirjevo lakoto je bilo na primer Ircem bolj donosno izvažati krompir v Anglijo kot pa ga prodajati sestradanim domačinom. Zlati standard s tem, da postane mednarodna trgovina bolj predvidljiva, pritiska na davčne organe, da se odmaknejo od uvoznih tarif in k davkom na dohodek in promet, ki jih nalagajo svojim državljanom. V gospodarstvih, ki temeljijo na tem standardu, postanejo krediti zelo tesni, saj vlade nimajo možnosti natisniti več denarja, ko ga gospodarstvo potrebuje.