Evroobveznica je pogodba za dolg, v kateri so zapisane obveznosti posojilojemalca, da plača zapadli znesek glavnice in dano obrestno mero na določen niz datumov. Zanj so zavarovana mednarodna investicijska podjetja in banke iz več držav v Evropi in je izdana v valuti, ki ni valuta države, v kateri je izdana. Je instrument trgovanja, ki je namenjen nakupu in prodaji z javno ponudbo na borzi v obdobju pred zapadlostjo. Obveznice so priljubljene, ker so brez davkov in skoraj brez regulacije katere koli vlade.
Evroobveznica je nastala leta 1963 z italijansko mrežo Autostrade. Z evroobveznicami se trguje na več borzah. S temi obveznicami najpogosteje trgujeta London in Luksemburg. Tokio, Singapur, ZDA in številne druge države trgujejo z evroobveznicami tako, da jih izdajo v denominaciji svoje valute. Evrodolarji bi na primer označevali evroobveznice, ki temeljijo na ameriškem dolarju, evrojen pa bi označeval obveznice, izdane za plačilo v japonski valuti.
Ta pretočnost in prilagodljivost ponujata privlačno orodje za financiranje, saj izdajateljem omogoča izbiro, kam ponuditi obveznice. Izdajatelji lahko pred izbiro upoštevajo predpise in omejitve trgovinskih instrumentov vsake države. Vlagatelje ta trg privlači zaradi visoke likvidnosti in nizke nominalne vrednosti. Te lastnosti so pripomogle k izjemno rasti trga evroobveznic. Trg evroobveznic je večji od trga ameriških obveznic.
Zagovorniki trga evroobveznic opozarjajo na dejavnike tveganja, ki so neločljivi za instrument. Nakup evroobveznic je tvegan, ker vlagatelji ne poznajo razmer v tujini. Menjava valut je pogosto zelo nestanovitna situacija. Drastične spremembe cen in večja občutljivost na politično ozračje sveta naredijo evroobveznice za mnoge manj privlačne. Menjalni tečaji lahko padejo do te mere, da vlagatelji izgubijo denar z evroobveznicami in drugimi tujimi trgi obveznic.
Evidenc o izdanih evroobveznicah je relativno malo – in manj predpisov. Večina evroobveznic se kupuje v elektronski obliki v nasprotju s papirnatimi vstopnicami z odstranljivimi kuponi. Eno izmed redkih izbranih podjetij, ki deluje kot klirinški sistem za obveznice, lahko z njimi hrani in trguje v sistemu. Ob zapadlosti se sredstva elektronsko prek tega klirinškega sistema izplačajo lastniku evroobveznice. Čeprav to pomaga zagotoviti boljše vodenje evidence, ni centralne regulacije trga evroobveznic.