Nabavna osnova predstavlja vrednost sredstva ali druge postavke za davčne namene. Določanje stroškovne osnove je odvisno od zadevne postavke in količine vključenih informacij. Na primer, stroškovna osnova se lahko nanaša na fizično sredstvo, prodano za ostanke, ali naložbe, ki jih proda vlagatelj, odvisno od zadevne postavke. Nekaj načinov za določanje stroškovne osnove vključuje sredstva, prilagojena za amortizacijo, FIFO (prvi v, prvi ven) in povprečne stroške naložb. Računovodje morajo pri pregledovanju stroškovne osnove upoštevati veljavne zakone in računovodske standarde.
Sredstva gredo v knjigovodsko knjigo podjetja po izvirni vrednosti. Amortizacija je računovodski podatek, ki predstavlja uporabo postavke, rezultat pa je korelacijski odhodek v izkazu poslovnega izida. Določanje nabavne osnove za sredstvo izhaja iz pretekle cene, povečane za morebitne izboljšave, zmanjšane za ustrezno amortizacijo. Podjetja, ki sama izračunajo te številke, bodo verjetno morala imeti računovodjo, da pregleda postopek. To zagotavlja, da družba pri prodaji ali odtujitvi teh predmetov na prostem trgu ne prevzema nobene dodatne davčne obveznosti.
Naložbe imajo drugačno metodo oziroma metode za določanje stroškovne osnove. V nekaterih primerih lahko vlagatelj kupi več delnic ali drugih predmetov za različne stroške. Stroškovna osnova v davčnem času je potem odvisna od vrednosti predmetov, ki ostanejo pri roki v določenem trenutku. Tukaj bo primerna bodisi FIFO bodisi metoda povprečnih stroškov. Vlagatelji lahko pri določanju stroškovne osnove najverjetneje izberejo katero koli metodo, ki bo najbolj delovala v trenutni situaciji.
FIFO se običajno uporablja za vrednotenje zalog. Vlagatelji pa lahko uporabijo koncept za določanje stroškovne osnove. S to metodo vlagatelj pri prodaji delnic najprej odšteje kupljene delnice. Zato pozneje kupljene delnice sestavljajo osnovo stroškov, če se upoštevajo kot agregatni znesek. To pogosto povzroči najvišjo osnovo stroškov, če je zadnja kupljena delnica stala največ, čeprav lahko deluje tudi obratno, če je bila cena delnice nižja med kasnejšimi nakupi.
Metode povprečnih stroškov za določanje stroškovne osnove so nekoliko drugačne od metode FIFO. Tu posameznik ali podjetje sešteje vse nakupe naložbe ali drugega predmeta. Nato delite skupne stroške s skupno količino, da dobite strošek na enoto. Če pomnožite vse prodane artikle s stroški na enoto in jih odštejete od skupne prvotne vrednosti, dobite osnovo stroškov. Za naložbe so morda potrebne prilagoditve za delitve delnic, dividende ali druge razdelitve tako za metodo povprečne cene kot za metodo FIFO.