Kotiranje na zadnja vrata je metoda, s katero lahko zasebno podjetje postane javno kotirano, ne da bi šlo skozi postopek začetne javne ponudbe (IPO). Večina podjetij uporablja IPO kot postopek, s katerim delnice podjetja postanejo javno dostopne in s katerimi se trguje. Namesto da gre skozi to, lahko zasebna družba pridobi javno podjetje in nato to pridobitev uporabi za javno dostopnost svojih delnic. To je znano kot kotacija na zadnja vrata in podjetja pogosto bodisi vzdržujejo tako nova kot izvirna podjetja posamezno v okviru navidezne korporacije ali pa obe podjetji združijo skupaj.
Obstajajo določena pravila in predpisi, ki urejajo način, na katerega lahko podjetje nadaljuje z IPO ali začetno javno ponudbo. Ta postopek se uporablja, da družbi, ki je v zasebni lasti in s katero se trguje, omogoči, da postane javna in kotira na borzi za javno trgovanje. Podjetje mora izpolnjevati določene standarde, preden lahko izvede IPO, celoten proces pa lahko zahteva tako čas kot denar. Da bi se izognili potrebi po IPO in predpisih, ki so povezani z njo, nekatera podjetja uporabljajo postopek, ki se imenuje »uvrščanje na zadnja vrata«.
Način delovanja seznama na zadnji strani je dokaj preprost, čeprav so nekatere države začele povečevati predpise za omejevanje tega postopka. Podjetje, s katerim se trguje zasebno, vendar želi iti na borzo, lahko kupi drugo podjetje, s katerim se že javno trguje. Pri tem lahko prvotna korporacija zdaj hitro in enostavno postane javno trgovana in ni treba iti skozi postopek IPO. Na podjetje, ki je kupljeno med kotacijo na zadnji strani, investitorji pogosto gledajo z zaskrbljenostjo, saj je ta proces lahko znak, da je kupljeno podjetje šibko ali da bo kmalu izločeno.
Ko je seznam zadnjih vrat dokončan, podjetja, ki opravijo nakup, običajno izberejo enega od nekaj postopkov. Nekatere korporacije ohranjajo tako prvotno podjetje kot novo kupljeno podjetje, pogosto skupaj pod eno samo navidezno korporacijo, ki ima v lasti oba. Druga podjetja lahko sklenejo kotacijo na zadnji strani z združitvijo obeh podjetij, bodisi pod imenom prvotne korporacije ali kot nov subjekt. Obstajajo tudi nekatere družbe, ki bi lahko kupile potencialno šibko podjetje, da bi pridobile javno kotacijo, in nato razpustile ali zaprle novo podjetje kot neželeno sredstvo.