Pokojninska zakonodaja je skupek nacionalnih zakonov ali predpisov, ki opredeljujejo, kako se pokojninski prejemki zbirajo, kako jih je mogoče razdeliti in pogoje, pod katerimi jih je mogoče zmanjšati ali prenehati. Vsaka država ima svoj niz pokojninskih zakonov. Nekateri se nanašajo samo na pokojnine, ki jih izda država, drugi pa nadzorujejo pogoje katerega koli opredeljenega pokojninskega načrta, ne glede na to, kje izvira.
Kar zadeva pokojnine, se najbolj zanašajo na pokojninske načrte. Pokojnine so v bistvu mesečna plačila, ki jih upokojenci prejmejo od svojega delodajalca ali vlade, ko prenehajo delati. Plačila običajno niso tako visoka, kot bi bila plača upokojenca, vendar so običajno dovolj za preživetje. Pokojnine so edini način pokojninskega dohodka za mnoge ljudi, zato imajo vlade običajno lasten interes, da jih zaščitijo s pokojninsko zakonodajo.
V Združenih državah so pokojnine na voljo predvsem za zaposlene v zveznih ali državnih vladnih subjektih. Nekateri zasebni delodajalci ponujajo tudi pokojninske ugodnosti, vendar ne vsi. Vsaka pokojnina, ki jo obljublja ali izplača ameriško podjetje ali vladna agencija, mora biti v skladu z Zakonom o zavarovanju dohodka pri upokojitvi zaposlenih (ERISA) Združenih držav. ERISA je veljavna pokojninska zakonodaja v ZDA.
V Evropi stvari delujejo nekoliko drugače. Številne evropske države zagotavljajo pokojnine svojim upokojenim državljanom po pravici. Te pokojnine ne financira delodajalec ali posamezna vladna agencija, temveč nacionalizirani pokojninski urad. Pokojninska zakonodaja v teh državah se manj ukvarja z zagotavljanjem in nadzorom pokojnin, temveč z zagotavljanjem enotnih, zakonitih in financiranih pokojnin.
Kljub temu imajo vsi svetovni pokojninski zakoni vsaj eno skupno stvar, saj so vsi zasnovani za zaščito pokojnin. Pokojninski zakoni obravnavajo, kako morajo upravljavci pokojnin shranjevati denar za pokojnine. Določajo pogoje za indeksiranje skladov in postavljajo omejitve glede tega, kako je mogoče denar pred distribucijo vložiti in shraniti v pričakovanju izplačila. Upoštevajo tudi to, kako upokojenci prejmejo obvestilo o svojih možnostih sodelovanja v načrtu, kako je mogoče spremeniti in preoblikovati pokojnine ter kako je treba opraviti razdelitev.
Pokojninska zakonodaja običajno določa tudi pogoje, pod katerimi se lahko pokojnine zmanjšajo ali prekinejo. Če gre na primer podjetje v stečaj, bi morala veljavna pokojninska zakonodaja opisati, kaj se zgodi s pokojninami, tako obljubljenimi kot tekočimi, ter morebitno obvezno zaščito pokojnin, ki jo je treba vzpostaviti, da se prepreči razširjena izguba. Enako velja za razmere finančne krize, vključno z vladnimi zmanjšanji ali proračunskimi primanjkljaji. Pokojninska zakonodaja je tako skupek pravil kot tudi vodnik za situacije, ki so lahko izjemno zapletene.