Monopsonija je situacija, v kateri mora en sam kupec izbirati med številnimi različnimi prodajalci. Takšen trg je nasprotje monopola, kjer samotni prodajalec ponuja blago in storitve številnim kupcem. Ekonomisti običajno menijo, da je monopsonija primer nepopolne konkurence, saj lahko spodkopava splošno stabilnost gospodarstva in sčasoma povzroči težave za prebivalstvo na splošno.
Ena od glavnih nevarnosti monopsonije je, da vrsta tržnih razmer daje velik nadzor v rokah kupca. Ker ima kupec pri nakupu veliko različnih možnosti, je možno od katerega koli od dobaviteljev zahtevati nižjo ceno. Če so cene prenizke, potem nekateri dobavitelji s prodajo ne bodo mogli zaslužiti dovolj dobička za pokritje stroškov proizvodnje. Ko se to zgodi, dobavitelji ugasnejo in s tem povečajo stopnjo brezposelnosti na lokacijah, kjer je podjetje poslovalo.
Monopsonija se lahko razvije v skoraj vsaki panogi. Na primer, trgovec na drobno, ki lahko zaradi nizkih cen prežene druge trgovce na drobno iz poslovanja, lahko kmalu postane glavni vir blaga in storitev v skupnosti. Ta status omogoča trgovcu, da od svojih dobaviteljev zahteva nižje cene. Ker na tem območju ni drugih kupcev, dobaviteljem ni preostalo drugega, kot da izpolnijo pogoje monopsonista. Hkrati lahko monopsony svojim strankam zaračuna poljubno želeno ceno, saj v neposredni bližini ni konkurence.
Sistemi zdravstvenega varstva enega plačnika lahko delujejo tudi kot monopsoni. To še posebej velja, če noben zasebni sistem ne more konkurirati zdravstvenemu sistemu, ki je v lasti in upravljanju države. Če je državni sistem edini pravi kupec zdravstvenih storitev na območju, bolnišnicam, zdravstvenim ordinacijam različnih vrst in celo ponudnikom zdravstvene oskrbe ne preostane drugega, kot da izpolnijo pogoje, ki jih narekuje en sam kupec.
V mnogih primerih ima monopsonija velik nadzor, ko gre za določanje povprečja plač za skupnosti, v katerih deluje. Če monopsoniji ni konkurentov, so možnosti za zaposlitev ljudi, ki živijo na tem območju, izjemno omejene. Končni rezultat je, da lahko edini kupec ponudi najnižje plače, ki jih dovoljujejo kateri koli državni predpisi, ostane v mejah zakona in poveča svoj dobiček. Žal pa to pogosto pomeni tudi, da zaposleni pri edinem kupcu živijo v revščini in ne morejo zbrati potrebnih sredstev, da bi se iz svojih trenutnih okoliščin izognili z uporabo visokošolskega ali poklicnega usposabljanja, ki bi jim omogočila iskanje zaposlitve drugje.