Vatikanska banka, bolj znana kot Inštitut za verska dela, je finančna institucija v Vatikanu, ki upravlja s sredstvi, ki se uporabljajo za dobrodelna in verska dela. Izvršni direktor vodi vsakodnevno poslovanje banke, vključno z odločitvami o naložbah in izplačilih sredstev, s pomočjo nadzornega sveta. Ta organizacija poroča odboru kardinalov v Rimskokatoliški cerkvi, pa tudi neposredno papežu.
Papež Pij XII je leta 1942 ustanovil Vatikansko banko, da bi nadomestil starejšo institucijo. Ta organizacija ni del formalne hierarhije Rimskokatoliške cerkve in ima tako določeno stopnjo avtonomije glede tega, kako sprejema odločitve in ravna s svojimi sredstvi. Čeprav mora poročati papežu in skupini kardinalov, ima precejšnjo svobodo za vlaganje in zagotavljanje sredstev za različna prizadevanja cerkve.
Preko Vatikanske banke se vsako leto pretakajo znatne vsote. Imeti institucijo, ki je namenjena posebej za verske in dobrodelne dejavnosti, Vatikanu omogoča, da čim bolj učinkovito in učinkoviteje uporablja donatorska sredstva ter zaslužek od cerkve. Številne dobrodelne organizacije, ki jih vodi cerkev, prejemajo sredstva neposredno od Vatikanske banke. Deluje ločeno od drugih gospodarskih organizacij znotraj cerkve, tam deponirano premoženje pa ni last Svetega sedeža.
Vatikan informacije o delovanju te ustanove redno objavlja v letnem poročilu, ki zajema najrazličnejše druge dejavnosti v cerkvi, vključno z drugimi gospodarskimi dejavnostmi. Javno navaja člane nadzornega odbora in daje druge osnovne podatke o strukturi in funkcijah organizacije. Ljudje, ki niso povezani s cerkvijo, te banke ne morejo uporabljati kot depozitarno institucijo in imajo lahko težave pri dostopu do bančnih uradnikov, če imajo vprašanja ali pomisleke glede sredstev ali drugih sredstev v lasti Vatikanske banke.
Ta organizacija je doživela nekaj škandala. Vatikan je lastna država in zanj ne velja italijanska zakonodaja, čeprav se nahaja v mestu Rim. Prav tako ni članica Evropske unije in zato ni treba spoštovati bančnih standardov, ki jih določajo regulativne agencije. Tožbe proti Vatikanski banki so trdile, da je bila uporabljena kot skladišče nezakonito pridobljenih dobičkov iz druge svetovne vojne. Banka je bila tudi večkrat v preiskavi zaradi obtožb o pranju denarja.