Negativna vrzel je situacija, v kateri obstaja neskladje med obrestno občutljivimi sredstvi, ki so v lasti finančne institucije, in obrestno občutljivimi obveznostmi, ki jih institucija trenutno nosi. Takšne razmere za številne institucije niso nenavadne in dokler je ta vrzel ali neskladje v določenem razponu, ne bo predstavljalo resnične nevarnosti za to institucijo. Številni dejavniki lahko povzročijo, da se vrzel znatno poveča, pri čemer so premiki povprečne obrestne mere eden pomembnejših.
Stopnja obrestnega tveganja, ki ga banka ali druga institucija nosi s svojimi sredstvi in obveznostmi, bo vplivala na stopnjo negativne vrzeli, ki obstaja. Ko je povprečna obrestna mera bolj ali manj v skladu z merami, povezanimi s temi obveznostmi in sredstvi, bo vrzel verjetno ostala v sprejemljivem razponu. Nenadne spremembe te povprečne mere lahko koristijo instituciji ali povzročijo velike finančne težave, odvisno od smeri, v kateri se obrestna mera premika.
Ko se povprečna obrestna mera bistveno spremeni, bo to ustvarilo širše neskladje, ki lahko privede do pozitivne ali negativne vrzeli. Na primer, če premik obrestne mere vodi v situacijo, v kateri je vrednost obrestno občutljivih sredstev institucije višja od obrestno občutljivih obveznosti, ki so trenutno v posesti, se to šteje za pozitivno vrzel. Če bi ta sprememba obrestne mere povzročila situacijo, v kateri so obrestno občutljive obveznosti nenadoma veliko večje od sredstev, se vrzel šteje za negativno. Finančne institucije rutinsko spremljajo gibanje povprečne obrestne mere in celo napovedujejo prihodnjo smer tega gibanja kot način prerazporeditve sredstev in obveznosti na način, ki naj bi prinesel največjo možno korist instituciji.
Običajno bo znižanje povprečne obrestne mere verjetno pomagalo zmanjšati negativno vrzel ali pa je lahko celo zadostno za ustvarjanje pozitivne vrzeli. To je zato, ker bi znižanje obrestne mere posledično pomenilo, da bi se obrestno občutljive obveznosti, ki jih ima banka, spremenile v ceno, da bi bile v skladu s temi nižjimi merami. Končni rezultat je, da je institucija sposobna plačati nižje obresti na te obveznosti in ohraniti več svojih prihodkov kot prihodke. Če bi se povprečna obrestna mera zvišala, bi to pomenilo, da bi se te iste obveznosti prevrednotile po višji stopnji, kar bi dodatno obremenilo institucijo in povečalo znesek negativne vrzeli.