Zgornja meja dolga je omejitev dolga, ki ga lahko organizacija prenese in je najpogosteje povezana s proračunskim procesom zvezne vlade Združenih držav. Lahko pa je omejitev, ki velja za finance katere koli skupine. Zgornja meja zakonodajnemu organu, ki ga sestavljata senat in predstavniški dom, preprečuje, da bi si zadolžil kakršna koli sredstva, ko raven dolga, navedena v proračunu, doseže mejo. Cilj zgornje meje dolga je preprečiti, da bi si država izposodila preveč denarja in tvegala insolventnost. Vendar pa je to poljubna številka in jo je mogoče kadar koli dvigniti s skupnimi dejanji zakonodajne in izvršilne veje zvezne vlade.
ZDA so zgornjo mejo dolga prvič uvedle med prvo svetovno vojno, ko je kongres pooblastil zakladnico za izdajo Liberty Bonds za financiranje vojnih prizadevanj. Zakladnica bi izdala obveznice, nato pa bi imetnikom obveznic poplačala obresti do določenega datuma. Da bi se izognil nabiranju nepremostljivega dolga, je kongres omejil skupni znesek denarja, ki bi ga zvezna vlada lahko izposodila z izdajo obveznic. Ta meja je postala uradna zgornja meja dolga, ki jo zvezna vlada uporablja za omejitev celotnega dolga.
V letu 2011 zgornja meja dolga ni več omejena na izdajo državnih obveznic, temveč omejuje celotno raven dolga, ki nastane z javno porabo. Ta vsota se ob koncu leta ne ponastavi, ampak je tekoča poljubna meja. Ko se državni dolg zvezne vlade približa zgornji meji dolga, mora kongres sprejeti proračunsko resolucijo, ki zmanjša porabo na raven, nižjo od skupnih prihodkov, ki bo odpravila primanjkljaj, ali pa mora sprejeti pobudo, ki ustvarja več prihodkov. Kongres lahko sprejme tudi zakon, ki poveča mejo dolga, čeprav je ta možnost pogosto politično nestanovitna.
Da bi zvišali zgornjo mejo dolga, morata tako senat kot predstavniški dom pripraviti osnutke sklepov, ki ga zvišajo, pri čemer je treba določiti, kakšna bo meja po sprejemu. Osnutki morajo z večino glasov preiti skozi postopek odbora vsake kongresne zbornice. Vsak osnutek mora nato v celoti glasovati na tleh vsakega doma. Če bo predlog zakona sprejet, morata različici Parlamenta in senata uskladiti v skupnem odboru obeh domov. Predsednik Združenih držav mora nato odobriti ali dati veto na povečanje meje dolga. Če pa je na zakon vložen veto, lahko kongres preglasi veto in odobri povečanje, če zanj glasujeta dve tretjini vsakega doma.