Sokratov seminar je vrsta formalne skupinske razprave, ki temelji na metodah učenja in poučevanja, ki jih uporablja Sokrat, starogrški filozof, ki je pogosto zaslužen za ustanovitev zahodne filozofije. Medtem ko večina predavanj temelji na predavanjih, namenjenih neposrednemu prenosu informacij od učitelja do študenta, sokratov seminar bolj temelji na poizvedovanju in razpravi. Sokrat je menil, da je bolj učinkovito pomagati študentom razmišljati sami, kot pa jim preprosto dati informacije. Sokratov seminar je torej namenjen razpravi o določeni temi med vsemi prisotnimi in ne situaciji, v kateri en učitelj daje informacije študentom.
V večini primerov je sokratski seminar osredotočen na razpravo o besedilu, kot je knjiga ali esej. Vsi udeleženci seminarja predhodno preberejo besedilo in pridejo na seminar pripravljeni, da se pogovorijo o svojih mislih na to temo. Takšni seminarji pogosto potekajo v učilnici, zato je pogosto prisoten učitelj, ki vodi razpravo. Vendar to vodenje ni mišljeno kot predavanje – učiteljeva odgovornost je le, da vodi razpravo do pomembnih tem in zagotovi, da so udeleženci v razpravi pošteni drug do drugega. Nekateri učitelji svojim študentom dajo vprašanja za razpravo pred seminarjem, da jim pomagajo voditi in osredotočiti razpravo.
Namen sokratskega seminarja ni le zagotoviti, da študentje razumejo dobesedne vidike danega besedila. Številna besedila v literaturi in filozofiji obravnavajo zelo zapletena vprašanja, ki jih preprosto razumevanje besed na strani ne obravnava v celoti. Besedila, uporabljena na tem seminarju, se uporabljajo le kot podlaga za skupinsko razpravo o predstavljenih vprašanjih. Razprava o teh vprašanjih, zlasti kadar je polemika, zahteva intenzivno sklepanje in spretnosti kritičnega mišljenja. Pogosta udeležba na tovrstnih seminarjih študentom močno pomaga pri razvijanju sposobnosti sklepanja, ki so lahko v pomoč v različnih delih človekovega življenja.
Nekatere teme, kot so filozofija, sociologija in literatura, so bolj združljive z idejo sokratskega seminarja kot druge, kot sta kemija in matematika. Zlasti vede zahtevajo od študentov, da se naučijo veliko informacij, ki jih ni bilo mogoče zlahka pridobiti z razpravo. Po drugi strani pa mnoge humanistične teme temeljijo predvsem na človeškem razumu in elementih skupne človeške izkušnje. V skladu s tem lahko razprava med skupino ljudi z različnimi mnenji in izkušnjami pripelje do zelo zanimivih in pronicljivih pogledov na obravnavane teme.