Sojina omaka je začimba, ki se pogosto uporablja v azijski kuhinji. Ta neviskozna tekočina, znana tudi kot sojina omaka, ima močan slan okus in se lahko zmerno uporablja za dodajanje okusa najrazličnejšim živilom. Domneva se, da izvira iz Kitajske, kasneje pa se je razširil na Japonsko in druga območja v Aziji. Uporaba te omake se je od takrat razširila izven azijske celine in je celo predstavljena kot sestavina zahodnih jedi in začimb, kot je omaka Worcestershire.
Čeprav se recepti za sojino omako med regionalnimi proizvajalci začimb razlikujejo, so glavne sestavine soja, praženo zrnje, sol in voda. Soja se popari in pomeša z mleto praženo pšenico. Kvas ali koji se običajno doda mešanici pšenice in soje, nato pa se združi z vodo in soljo, da nastane tekočina, moromi. Ko nastane moromi, se začne proces gojenja.
Moromi pustimo nekaj časa fermentirati, nato pa ga stisnemo, da ločimo tekočino od trdnih sestavin. Preostalo tekočino nato toplotno steriliziramo in pregledamo glede kakovosti. Če je tekočina, zdaj sojina omaka, sprejemljive kakovosti, jo ustekleničimo in pošljemo v trgovine.
Kot velja za številna tradicionalna živila, sta napredek v proizvodni tehnologiji in široko povpraševanje po izvozu blaga vplivala na tradicionalne metode priprave sojine omake. Proces fermentacije, ki je bistvenega pomena za ustvarjanje edinstvenega okusa, se je tradicionalno izvajal tako, da so moromi postavili v velike žare in omogočili soncu, da opravi delo. Zaradi zahtev po množični proizvodnji se ta način pogosto nadomesti s strojno vodeno fermentacijo.
Poleg tega so nove metode proizvodnje tega izdelka povzročile potrebo po dodatkih. Na primer, sojine beljakovine se pogosto uporabljajo namesto celih sojinih zrn, kar daje moromi brez barve in okusa. V tem primeru je treba dodati karamelno barvilo in umetno aromo, da se mehka omaka popestri s svojim pristnim bratrancem.
Regionalni recepti za sojino omako vključujejo dodane sestavine za spreminjanje okusa, barve in konsistence. V nekaterih kitajskih različicah je na primer dodana melasa, ki daje omaki gostejšo in slajšo kakovost. Indonezijske sojine omake za primerjavo dobijo različna imena glede na to, ali so slane ali sladke. Kecap manis je indonezijska različica z izrazitim sladkim okusom, medtem ko je Kecap asin bolj slan in podoben kitajskim sortam. Drugi izraziti okusi se pojavljajo v havajskih, tajvanskih in korejskih omakah. Regionalni mojster v različicah sojine omake pa je Japonska, kjer je več kot 15 sort.