Ko so sodniki vrhovnega sodišča ZDA poklicani, da napišejo svoja pogosto izčrpna mnenja v približno 100 primerih, sprejetih za argumentiranje vsako leto, njihovi pravni uradniki pogosto sestavijo te razprave. Vsakemu sodniku je dovoljeno kar štirim uradnikom hkrati, da jim pomagajo pri reševanju približno 10,000 letnih peticij za sodno revizijo, imenovanih certiorari. Uradništvo na vrhovnem sodišču pomeni tudi vsakoletno preverjanje teh primerov za tiste, ki imajo upravičene trditve o krivici ali neustavnosti.
Številni nedavni diplomirani pravniki menijo, da je pisarniško mesto na vrhovnem sodišču utelešenje novih odvetniških delovnih mest. Kandidati za vsakega sodnika morajo imeti ne le doktorat jurisa, temveč tudi nedavne izkušnje kot uradnik pri sodniku zveznega prizivnega sodišča. Vstop v ta klub je lahko temelj donosnega partnerstva, pogosto le nekaj let po diplomi.
Ustni in pisni argumenti so vrhunec razprav na vrhovnem sodišču, vendar ne, dokler niso izločeni vsi nevredni primeri. Od sedemdesetih let prejšnjega stoletja so sodniki dodelili uradnike v “skupino potrdil” višjega sodišča, da napišejo kratke opombe o vseh vlogah, skupaj z jedrnatimi pravnimi mnenji glede njihove utemeljenosti. S to vrsto pregledovanja bo verjetno porabljen uradnik na vrhovnem sodišču.
Ko so primeri končno sprejeti, pride v poštev še ena ključna odgovornost uradnikov vrhovnega sodišča. Uslužbenci bodo raziskali vse vidike “certificiranih” primerov, nato pa pripravili osnutek memoranduma, ki ga bodo sodniki preučili, preden bodo zaslišali ustne argumente. Nato bodo poslušali tiste ustne argumente z desne stene senatov vrhovnega sodišča. Z obveščanjem sodnikov ali brez njih uradniki nato pogosto napišejo prve osnutke mnenj sodnikov, tako da je mogoče končno prešteti glasove in pravno prednost.
Glede na revijo New York Timesa iz leta 2006 o knjigi Sorcerers’ Apprentices: 100 Years of Law Clerks na vrhovnem sodišču Združenih držav Amerike, sta samo dva sodnika takrat napisala “nekaj” svojih osnutkov – David Souter in Antonin Scalia. Pravosodnik John Paul Stevens naj bi bil edini, ki je napisal vse svoje osnutke. To kaže na precejšnjo moč, ki je dodeljena tistim, ki si zaslužijo uradniško mesto na vrhovnem sodišču, da vplivajo na ustavno zgodovino.
Z omejenimi stoli tega ne more doseči vsak, ki se prijavi za uradniško mesto na vrhovnem sodišču. Mnogi se prijavijo tudi za delo kot uradniki za različna druga zvezna sodišča – od okrožnih, okrajnih in pritožbenih sodišč po vsej državi do bolj specializiranih stečajnih, mednarodnih trgovinskih in davčnih sodišč. Državni vrhovni sodniki najamejo tudi uradnike, ki jim pomagajo pri učinkovitejšem opravljanju svojih nalog.