Medicinska hrana je prehranski izdelek, ki je zasnovan tako, da zadovolji zdravstvene in prehranske potrebe posameznika, ki jih povzroča določena bolezen ali zdravstveno stanje. Medicinske hrane ne smemo zamenjevati s prehranskimi dopolnili ali hranilno obogateno hrano. Namesto tega je zdravstvena hrana oblikovana tako, da prispeva k obvladovanju bolezni, ne pa zgolj kot prehranska dopolnila, in jo je treba dajati na priporočilo in pod nadzorom zdravstvenega delavca. Medicinska živila so lahko oblikovana tako, da se zaužijejo peroralno ali kot tekoča prehrana, ki se daje preko sonde. Opredelitev in ureditev medicinske hrane se lahko razlikujeta glede na jurisdikcijo, uporabo izraza pa lahko urejajo vladne agencije, kot je Uprava za hrano in zdravila (FDA) v Združenih državah.
Obstajajo nekatera zdravstvena stanja, ki jih je mogoče ublažiti ali zdraviti z upravljanjem prehrane, kar lahko vključuje uživanje medicinske hrane. V Združenih državah FDA zahteva, da so živila, označena kot medicinska hrana, sestavljena iz sestavin, za katere je bilo dokazano, da s sprejetimi znanstvenimi metodami in medicinskim znanjem izpolnjujejo prehranske potrebe in v nekaterih primerih pomagajo pri zdravljenju stanje. FDA tudi zahteva, da se takšno označevanje uporablja samo za posebej oblikovana in predelana živila, ki so del zdravnikovega načrta oskrbe in upravljanja za določenega pacienta.
Ena od dobro znanih vrst medicinske hrane je formula za dojenčke, ki je posebej zasnovana za potrebe dojenčkov, ki jih prizadene fenilketonurija (PKU), stanje, ki jim preprečuje pravilno presnovo fenilalanina, aminokisline. To stanje lahko pri prizadetih otrocih povzroči hude razvojne motnje, vendar se takšnim posledicam lahko izognemo z ustreznim prehranjevalnim režimom, vključno z uporabo posebne formule za dojenčke z nizko vsebnostjo fenilalanina. Druge vrste medicinske hrane vključujejo formulacije za ljudi s sladkorno boleznijo, prebavnimi blokadami in hudimi alergijami.
Medtem ko številni načrti zdravstvenega zavarovanja in zdravstvenega varstva ne krijejo stroškov prehranskih dopolnil ali naravnih zdravil, nekateri povrnejo stroške zdravstvene hrane, odvisno od zakonov v jurisdikciji, kjer je na voljo načrt zdravstvenega varstva ali zdravstveno zavarovanje. V takih primerih se zdravstvena hrana lahko obravnava kot medicinska oprema ali zdravilo, njeni stroški pa so vsaj delno kriti iz načrta. Takšno kritje je običajno zagotovljeno le, če medicinsko hrano res predpiše zdravnik in zdravnik nadzoruje njeno uporabo.