Medtem ko se večina oblik joge osredotoča na položaje, položaje in gibe, se mantra joga osredotoča na zvok. Verjame se, da recitiranje manter izvleče čustva iz globine človeka in daje sugestije umu. Um nato te sugestije razlaga skozi zvoke in doseže se višje stanje zavesti. Pogosti razlogi, zakaj se posamezniki odločijo za vadbo mantra joge, vključujejo versko čaščenje, zdravljenje, duhovno razsvetljenje in lajšanje stresa. Uporabljene lekcije in tehnike mantra joge se bodo razlikovale med različnimi guruji, v skupinskih in individualnih okoljih ter pri doseganju določenih verskih ciljev.
Primarni cilj mantra joge je osvoboditi um vseh misli in ne misliti na čisto nič. Z osredotočanjem uma na eno samo besedo ali zvok se doseže globoko stanje meditacije. V tem globokem stanju meditacije je um umirjen, telo sproščeno in doseženo je stanje višje zavesti. Izkušeni praktiki mantra joge opisujejo občutek kot enotnost z vesoljem, večji občutek notranjega miru in razsvetljenost. Z nadaljnjo redno prakso postane um ostrejši in misli zlahka nadzorujemo.
Medtem ko se mnogi odločijo za učenje mantre joge prek gurujev in izkušenih praktikov mantre joge, se lahko tehnik naučimo tudi sam prek knjig, CD-jev, interneta in videoposnetkov. Prvi korak je, da se osredotočite na eno samo besedo ali zvok, ki omogoča umu, da se osredotoči na posamezno misel. Nekateri se odločijo za uporabo univerzalnega zvoka om, drugi pa se osredotočijo na verske besede, kot je amen za kristjane ali amin za muslimane. Ne glede na to, katera beseda je izbrana za mantro, mora biti um osredotočen na izvor zvoka, ko se vedno znova ponavlja.
Ko se recitirajo mantre, sta pomembna tudi ritem in hitrost. Hiter ritem mantre bo povečal tudi človekov srčni utrip, dihanje in hitrost uma. Po drugi strani pa počasen ritem mantre povzroči zmanjšanje srčnega utripa in dihanja ter povzroči zaspano stanje duha. Običajno se hitre mantre uporabljajo med skupinskimi meditacijskimi sejami, počasne mantre pa se uporabljajo zasebno, ko smo sami. Najpogostejše mantre pa se izvajajo na ravni med tema dvema ekstremoma, kjer normalni telesni ritmi niso moteni in um lahko postane pozoren in prebujen.