Zakaj ti poper kihne?

Kdor rad pripravlja dober obrok, je nedvomno že imel izkušnjo navdušenega stresanja ali mletja mlina za poper nad lonec, da bi se čez nekaj trenutkov znašel v napadu kihanja. Poper vsebuje alkaloid piridina, imenovan piperin. Piperin draži živčne končiče v nosu in sproži kihanje. Kihanje je naravna reakcija na dražilno snov, ki naj bi jo očistila iz nosnih poti. Hkrati se aktivirajo sluznice, ki pomagajo odstraniti škodljivo sredstvo.

Kljub dražilnim lastnostim piperina daje popru tudi njegov okus. Bila je priljubljena in pomembna začimba že v prazgodovini. Izvira iz regije, ki je danes znana kot Kerala v Indiji, kjer rastline popra rastejo divje. To je bil največji izvoz Indije že pred 4,000 leti in je vodil v trgovini z začimbami. Tisočletja je bila ta začimba predraga za vse razen za bogate in je bila znana kot »črno zlato«. Leta 1213 pred našim štetjem je bil egipčanski faraon Ramesses II mumificiran z zrnom popra v vsaki nosnici. Zgodovina piše, da je Atila Hun zahteval od Rima tono popra, ko je padel. V srednjem veku so ga uporabljali za plačevanje dolgov, dote in najemnine, zaradi česar je nastala trajna besedna zveza »renta za poprovo zrnje«.

Beli, zeleni in črni poper prihajajo iz iste cvetoče trte. Razlikujejo se le tehnike obdelave. Za črni tip naberemo zelene nezrele jagode, jih namočimo in posušimo. Ta postopek spremeni lupino jagodičja v črno rjavo barvo, kar povzroči poper v zrnu. Poper se nato zmelje za uporabo.

Za zelene vrste se uporablja drugačen postopek, ki obdrži barvo nezrelih jagod s sušenjem z zmrzovanjem ali uporabo izpiranja žveplovega dioksida. Lahko ga vložimo tudi v raztopini kisa ali soli. Rožnata in rdeča paprika se konzervira tako s kisom kot s soljo.

Vsaka jagoda na rastlini popra vsebuje eno belo seme. Ko se zrele jagode dalj časa namakajo, se žilave lupine zmehčajo in odpadejo, pri čemer se pokažejo semena belega popra.

Ta začimba je menda najbolj trgovana začimba na svetu. Vietnam je vodilni izvoznik, za njim pa sta Indonezija in Indija. Samo te tri države so bile odgovorne za proizvodnjo več kot 217,000 ton (245 kilogramov) paprike v letu 2003, druge države pa so proizvedle svoje velike deleže, kar je povzročilo več kot četrt milijona ton pridelane vsako leto.