Področje ekonomije je polno različnih vrst makroekonomskih modelov, ki so zasnovani za doseganje različnih ciljev. V različne razrede so vključeni preprosti teoretični modeli (STM), modeli empiričnih napovedi (EFM), modeli dinamičnega stohastičnega splošnega ravnotežja (DSGE) in modeli računske ekonomije, ki temeljijo na agentih (ACE). Makroekonomski modeli STM so običajno sestavljeni iz preprostih diagramov in/ali enačb, katerih namen je opisati gospodarstvo v celoti. Modeli EFM večinoma uporabljajo pretekle podatke in opažanja, da bi napovedali prihodnje makroekonomske rezultate. Modeli, kot je DSGE, vključujejo okvire, ki skušajo napovedati učinke sprememb ekonomske politike, medtem ko je cilj modelov ACE razumevanje makroekonomskih odnosov z nekoliko podrobnejšim pregledom na mikroekonomski ravni.
Makroekonomski modeli, kot so STM, so sestavljeni iz diagramov in/ali enačb in obravnavajo več spremenljivk. Ti vključujejo agregatne mere, kot sta bruto domači proizvod (BDP) in stopnje brezposelnosti. Modeli STM vključujejo model naložbenega varčevanja/prednostna likvidnost Money supply (IS/LM) in model Mundell-Fleming. Model IS/LM ima na primer glavno funkcijo, da pokaže, kako so obrestne mere povezane z realno proizvodnjo v sektorju blaga in storitev ter denarnem trgu.
Modeli EFM so zgrajeni za uporabo statističnih metod za poskus napovedovanja možnih scenarijev. Ti modeli uporabljajo pretekle podatke za oceno in razumevanje razmerja med različnimi makroekonomskimi spremenljivkami. Medtem ko se modeli STM v glavnem ukvarjajo z agregatnimi merami celotnega gospodarstva, modeli EFM včasih gredo v podrobnosti. Pri tem lahko na primer preučujejo razmerja med zaposlovanjem in naložbami v določeni panogi.
Modeli, kot je DSGE, vključujejo dva glavna nasprotujoča si okvirja. Eden je znan kot model resničnega poslovnega cikla, drugi pa je model New Keynesian DSGE. Model realnega poslovnega cikla je sestavljen iz makroekonomskih modelov, ki temeljijo na teoriji, ki med drugim trdi, da so nihanja poslovnega cikla v veliki meri posledica resničnih šokov. V gospodarstvu so to nepričakovani in nepredvidljivi dogodki, ki negativno ali pozitivno vplivajo na gospodarstva. Novi kejnzijanski okvir DSGE podpira modele, ki temeljijo predvsem na teoriji, da bi morale vlade in centralne banke posredovati v gospodarstvo, kadar je to potrebno, da se stabilizira gospodarsko okolje.
Nazadnje, modeli ACE poskušajo razčleniti makroekonomske odnose na mikroekonomske, ki so bolj osredotočene na industrijo. Ti modeli identificirajo posamezne akterje, ki so dejavni v gospodarstvu, kot so gospodinjstva in podjetja. V bistvu modeli preučujejo interakcijo med omenjenimi sredstvi. V osnovnem smislu je po preučevanju znatnega števila interakcij med dejavniki mogoče posamezne rezultate kombinirati z drugimi, da se ustvarijo skupna makroekonomska razmerja, ki jih je mogoče nato preučiti. Poleg tega je opaziti, da ima večina makroekonomskih modelov svoje prednosti in slabosti, zato jih ekonomisti nenehno prilagajajo, da bi okrepili prednosti.
SmartAsset.