Ekonomija stabilnega stanja je sistem ekonomske izmenjave, kjer se stopnje prebivalstva in potrošnje ohranjajo na relativni, trajnostni ravni na dolgi rok. Medtem ko se izraz uporablja za opis nacionalnih in drugih velikih gospodarskih blokov, lahko vključuje tudi manjša regionalna gospodarstva s sedežem v mestih ali edinstvenih geografskih regijah. Osnovno načelo za idejo stabilnega gospodarstva ni, da se sčasoma pojavi ničelna rast bogastva. Namesto tega se osredotoča na povečanje inovativnosti in učinkovite rabe virov, da se doseže stanje, v katerem sta stopnja porabe in proizvodnje na splošno uravnotežena. Medtem ko nekateri sektorji gospodarstva morda še vedno rastejo, drugi pa so lahko v stanju upadanja v stabilnem stanju gospodarstva, vseobsegajoče upravljanje sistema idealno ohranja postopno raven izboljšanja življenjskega sloga, ki je trajno trajnosten.
Zagovorniki gospodarskega ravnovesja in populacijske dinamike verjamejo, da se svetovno gospodarstvo postopoma razvija proti ravni trajnosti, ki bo nastala po naravni poti, če bo dovolj časa. Primeri stabilnih gospodarskih sistemov pogosto temeljijo na najbolj naprednih družbah, kjer so stopnje rasti prebivalstva majhne in naraščajoče ravni tehnoloških inovacij nenehno dvigujejo življenjski standard. Po drugi strani pa se za države v razvoju šteje, da hitro povečujejo svojo nosilnost za porabo in proizvodnjo, saj je prebivalstvo izobraženo in se naravni viri učinkoviteje izkoriščajo za spodbujanje hitre rasti.
Nasprotniki predpostavke o stabilnem gospodarstvu verjamejo v proces omejevanja rasti na medsebojno povezanem, globalnem merilu, ki ga je sprva navedel Thomas Malthus, angleški učenjak z začetka 19. stoletja. Malthusove ideje so bile pozneje v sodobnih izrazih razložene v knjigi Meje rasti, ki so jo leta 1972 napisali Donella Meadows, Dennis Meadows, Jorgan Randers in William Behrens. Priljubljena teorija v bistvu pravi, da se povečanje razpoložljivosti virov in tehnološke inovacije dogaja le linearno, medtem ko se število prebivalstva povečuje in povpraševanje po virih poteka na eksponentni krivulji. Ko rast prebivalstva in poraba virov hitro prehiteva inovacije, se pojavijo korektivni dejavniki vojne, lakote in bolezni, da se prebivalstvo zmanjša nazaj na trajnostno raven.
Ta dva ekonomska sistema se prekrivata, kako se naravni viri uporabljajo in reciklirajo ter za kakšno ceno. Ekonomija stabilne države ne more temeljiti na bruto domačem proizvodu (BDP) katerega koli naroda, saj se vsak narod za določene ključne naravne vire ali delovno znanje zanaša na tuje dobavitelje. Ko industrializirane države prenašajo zeleno tehnologijo na države v razvoju, države v razvoju pa se odmikajo od umazanih metod hitre industrializacije, se spodbuja ideja o globalnem stabilnem gospodarstvu. Enak ali večji pomen je sposobnost naprednih držav, da razvijejo metode ohranjanja virov in porabe energije ter vzpostavijo učinkovite programe recikliranja, tako da se vitalni materiali ne izčrpajo, preden se lahko napolnijo.
Ideja o stabilnem gospodarstvu je pogosto prikazana negativno v smislu negospodarske rasti, nične rasti ali erodirajočega upada življenjskega standarda, ko se število prebivalstva povečuje. Argumenti proti temu se osredotočajo na tehnološke inovacije in mednarodno sodelovanje za preprečevanje takšnega upada. Nekaj tega sodelovanja poteka naravno zaradi želje po dobičku, kot na primer, da elektronske knjige počasi izpodrivajo prodajo nekaterih papirno vezanih knjig v ameriškem gospodarstvu, kar zmanjšuje porabo virov in energije. Druge komponente sodelovanja nastanejo zaradi preproste potrebe, kot je prenos zelene tehnologije v države tretjega sveta, da bi preprečili možnost globalnega segrevanja zaradi industrializacije, ki temelji na premogu ali drugih visoko onesnaževalnih virih goriva.
Primer stabilnega gospodarstva bi vključeval številne predindustrijske otoške države, kjer so gospodarstva temeljila na zbiranju lokalnih pridelkov in rib kot virov hrane, stanovanja so bila narejena iz lokalnih materialov, prebivalstvo pa je živelo dobro. To je domačinom omogočilo veliko prostega časa za druženje in sprostitev, osnovnih potreb pa ni manjkalo. Nasprotno pa je potrošniška družba, kakršna je veliko v zahodnem svetu, ki spodbuja pridobivanje prekomernega bogastva, stanovanj, avtomobilov in drugega, kar lastniki pogosto ne uporabljajo, model potrošnje, ki je ni mogoče vzdrževati na svetovni ravni oz. dolgoročno na nacionalni ravni.
SmartAsset.