Bruto domači proizvod (BDP) meri skupno vrednost vsega blaga in storitev, proizvedenih v državi v določenem obdobju, običajno v enem letu. BDP predstavlja dragocen podatek za ekonomiste, saj služi kot realni kazalnik gospodarskega zdravja države. Za bolj teoretično merjenje gospodarstva lahko ekonomisti upoštevajo tudi BDP s polno zaposlenostjo. To predstavlja potencialno vrednost BDP, ko se vsak vir, vključno z vso delovno silo in materiali, uporablja na najvišji ravni učinkovitosti. BDP polne zaposlenosti je lahko znan tudi kot potencialni ali zmogljivostni BDP.
V resničnem svetu BDP le redko doseže raven BDP polne zaposlenosti. Razlika med tema dvema vrednostma je znana kot vrzel BDP. Ekonomisti verjamejo, da lahko v prostem tržnem gospodarstvu vrzel v BDP obstaja le kratkoročno. Dolgoročno bodo tako potrošniki kot podjetja prilagodili svoje nakupne in proizvodne navade tako, da bodo dosegli polno zaposlenost BDP.
Vendar pa obstaja več težav s to teorijo. Prvi je, da se ekonomisti ne strinjajo glede definicije polne zaposlenosti. Nekateri trdijo, da se to stanje pojavi, ko je stopnja brezposelnosti na nič, drugi pa menijo, da je lahko visoka tudi do 10 ali 15 odstotkov in je še vedno označena kot polna zaposlenost.
Do tega neskladja pride, ker obstajata dve vrsti brezposelnosti. Frikcijska brezposelnost je začasna in se pojavi, ko so ljudje vmes med zaposlitvami in aktivno iščejo novo. Medtem ko so ti ljudje vključeni v določitve BDP za kratkoročno polno zaposlenost, se strukturna brezposelnost ne upošteva. Strukturna brezposelnost se nanaša na odstotek ljudi, ki ne bodo delali ne glede na stanje gospodarstva, bodisi zato, ker se odločijo, da ne bodo delali, ali ker so fizično nezmožni. Glede na to, da bi nekateri od teh ljudi lahko prispevali h gospodarstvu in izboljšali gospodarsko učinkovitost, nekateri teoretiki trdijo, da BDP s polno zaposlenostjo nikoli ne more nastati, razen če so vsi ljudje zaposleni na delovnih mestih, ki ustrezajo njihovi ravni usposobljenosti.
V šestdesetih letih prejšnjega stoletja je ekonomist Arthur Okun razvil teorijo, ki se uporablja za povezovanje stopnje brezposelnosti in vrzeli v BDP. Okunov zakon pravi, da vsak 1960 odstotek povečanja stopnje brezposelnosti povzroči dvoodstotno povečanje vrzeli v BDP. Medtem ko so drugi raziskovalci predstavili različice te teme, Okunov zakon še naprej služi kot široko uporabljeno merilo ali pravilo ali palec za tiste, ki preučujejo razmerje med zaposlenostjo in spremembami BDP.
SmartAsset.