Ekonomija človeških virov je izraz, ki se uporablja za opis kolektivnih strategij in pristopov, ki poskušajo obravnavati izkoriščanje delovne sile znotraj delovne sile in kako ta izkoriščenost vpliva na večjo ekonomsko blaginjo naroda ali drugega kraja. Običajno ta vrsta ekonomije upošteva vpliv fluktuacije zaposlenih, brezposelnosti in celo vloge sindikatov in vladnih politik na učinkovito izrabo človeških virov. Splošna ideja ekonomije človeških virov je razumeti dejavnike, ki medsebojno delujejo, da pomagajo rasti in vzdrževati uporabo delovne sile na delovnem mestu v obojestransko korist delodajalca in zaposlenega, hkrati pa meriti vpliv tega odnosa na gospodarstvo na splošno.
Uporaba ekonomije človeških virov v smislu funkcije v podjetju običajno vključuje poskus uskladitve naborov veščin, potrebnih za določeno delovno mesto, s sposobnostmi določenega zaposlenega. Ta proces zahteva ocenjevanje talentov zaposlenega, njihovo povezavo z razpoložljivim delom in ugotavljanje, ali bosta zaposlitev imela koristi tako delodajalec kot zaposleni. V najboljšem možnem scenariju je zaposleni srečen in se veseli prihoda na delo ter uživa v doseženem med delovnikom. Hkrati je delodajalec zadovoljen s produktivnostjo zaposlenega in mu ni treba zapravljati časa, denarja in truda za zamenjavo tega zaposlenega.
V širšem obsegu se bo ekonomija človeških virov pogosto osredotočila na ocenjevanje vprašanj zaposlovanja, ki vplivajo na večje gospodarstvo. To lahko pomeni obravnavanje vprašanj brezposelnosti v eni ali več panogah in kako te številke vplivajo na potrošniško porabo in splošno spodbujanje gospodarstva. Pozornost na vpliv delovne zakonodaje, naj bo pozitiven ali negativen, je tudi del tega procesa. Tudi vloga sindikatov pri varovanju pravic zaposlenih in kako ti predpisi vplivajo na sposobnost delodajalcev, da dolgoročno vzdržujejo poslovanje, se obravnavajo kot del ekonomskih vidikov kadrovskih strategij in pobud.
Obseg ekonomije človeških virov želi razumeti in upravljati učinkovito rabo dela, tako da imajo koristi vse vpletene strani. To pomeni zaposlitev, ki ustreza potrebam tako zaposlenega kot delodajalca, hkrati pa zagotavlja priložnosti za rast, ki bo koristila obema stranema v prihodnosti. Od tam se upošteva vpliv teh prizadevanj na stabilnost gospodarstva, kar posledično pomaga sprejeti zakonodajo, ki spreminja obstoječe delovne prakse ali morebiti utira pot za implementacijo novih praks, ki na koncu koristijo vsem, ki so vpleteni v to gospodarstvo.
SmartAsset.