Situacijsko vodenje, nekoč imenovano teorija življenjskega cikla, je model poslovnega upravljanja, ki sta ga ustvarila Paul Hersey in Ken Blanchard. Blanchard in Herseyjev model, ki je bil prvič opažen v zgodnjih sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, temelji na slogu vodenja v izrednih razmerah. To pomeni, da so strategije upravljanja in odločitve, ki jih sprejme poslovni vodja, kot tudi njegov osebni stil vodenja, odvisni od vsake edinstvene situacije ali je od nje odvisna.
Prilagodljivost in zrelost sta velik del pristopa situacijskega vodenja. Po Herseyjevi in Blanchardovi situacijski teoriji morajo biti vodje dovolj zreli, da prevzamejo odgovornost za svoja dejanja in odločitve. Prav tako morajo biti dovolj prilagodljivi, da spremenijo sloge vodenja, da bi lahko najbolje komunicirali s svojimi privrženci. Vodilna filozofija Blanchardove in Herseyjeve teorije vodenja je pomembnost dobrega ujemanja med vodjo in sledilcem. Vodje morajo biti sposobni natančno oceniti raven spretnosti, sposobnosti in motivacije vsakega sledilca, med drugimi lastnostmi, pri upravljanju sledilcev.
Štirje osnovni načini vodenja sledilcev v metodi situacijskega vodenja so usmerjanje, podpora, coaching in delegiranje. Hersey in Blanchard vidita režijo kot način, kako vodja sporoča direktivo ali navodilo sledilcu. Ugotavljajo, da je vodja, ki usmerja naloge sledilcu, v bistvu enosmerna oblika komunikacije. Nasprotno pa podpiranje vodstvenega vedenja omogoča sledilcu nadzor nad tem, katere naloge naj dela, medtem ko vodja zagotavlja le glavno moč odločanja.
Po mnenju Blancharda in Herseyja se coaching od podpore razlikuje po tem, da vodja komunicira s privržencem, da ustvari ideje. Čeprav ima vodja moč sprejemanja končnih odločitev, se privrženca spodbuja, da poda svoj prispevek k projektom. Četrta osnovna komunikacijska metoda situacijskega vodenja, delegiranje, je podobna usmerjanju v tem, da naloge sledilcu daje vodja. Vendar se usmerjanje razlikuje od delegiranja, saj delegiranje običajno daje veliko več nadzora sledilcu. Ko nalogo prenese na sledilca, mu vodja dovoli, da prevzame več nadzora nad metodami za doseganje želenega rezultata, namesto da stoji ob strani s stalnimi direktivami kot sredstvom za nadzor smeri določenega projekta.
Hersey in Blanchard trdita, da odločitev o uporabi strategije usmerjanja, podpore, coachinga ali delegiranja strategije situacijskega vodenja za vsakega zaposlenega pomeni, da mora vodja najprej analizirati specifično situacijo. Po analizi potreb določene situacije ali projekta ter stopnje pripravljenosti zaposlenega vodja nato izbere najboljši slog vodenja za doseganje ciljev podjetja. Teorija Blancharda in Herseyja poudarja, da se šibko vodstvo pojavi, ko vodja strategira na drugačni ravni, kot to zahtevajo znanje, izkušnje, veščine in odnos sledilca.
SmartAsset.