Makroekonomska analiza se nanaša na proces uporabe makroekonomskih dejavnikov in načel pri analizi gospodarstva. Makroekonomski dejavniki vključujejo dejavnike, kot so brezposelnost, inflacija, vladne politike, bruto domači proizvod (BDP) in obrestne mere. Takšni dejavniki omogočajo ekonomistom in finančnim analitikom, da na podlagi informacij ocenijo stanje gospodarstva nekega naroda. Ta analiza omogoča ekonomistom, da naredijo natančne napovedi ali napovedi o prihodnosti gospodarstva glede na pretekle in sedanje statistike.
V procesu makroekonomske analize se preučujejo gospodarska gibanja, da se ugotovi, ali obstajajo znaki inflacije. Neobvladovana inflacija, ki ji je dovoljeno, da uide izpod nadzora, je škodljiva za gospodarstvo katere koli države. Inflacijo lahko razdelimo na pričakovano in nepričakovano inflacijo. Med makroekonomsko analizo bo gospodarski trend omogočil ekonomistom napovedati, ali obstaja verjetnost inflacije v prihodnosti. Če je temu tako, lahko podjetja in celo vlade sprejmejo proaktivne ukrepe za ublažitev učinkov inflacije. Kadar je inflacija nepričakovana, tak zaščitni ukrep ne bo sprejet, zaradi česar bo podjetje ranljivo za posledice.
Proces makroekonomske analize vključuje študijo vladnih politik, ki vplivajo na gospodarstvo. Če ima vlada preveč neprijaznih gospodarskih politik, bo to odvračalo gospodarsko rast, tako da bo prestrašilo vlagatelje in naredilo gospodarsko ozračje neprijazno za lokalna podjetja. Takšna neprijazna gospodarska politika vključuje previsoke davke in uvozne dajatve. BDP je pomemben tudi pri makroekonomski analizi, saj je tudi kazalnik stanja v gospodarstvu.
Ko je BDP stabilen, se to lahko šteje za pozitiven dejavnik, če je na želeni ravni. Ko BDP pade na nizko raven, je to mogoče razumeti kot pokazatelj, da ni dovolj povpraševanja po blagu in storitvah. Po drugi strani pa je pretirano povišan BDP slab znak, kar pomeni, da se trg pregreva in lahko kmalu pade. Če je temu tako, se lahko vlada odloči za posredovanje z manipuliranjem z gospodarstvom prek mehanizmov, ki vključujejo obrestne mere.
Če je obrestna mera visoka, lahko potrošnike odvrne od porabe denarja in jih spodbudi k večji varčevanju. Takšna strategija bo znižala tudi visok BDP, ki ga je povzročila pretirana potrošnja. Obratno je v primeru nizke obrestne mere. Več potrošnikov se bo spodbujalo, da si več zadolžujejo pri posojilodajalcih za financiranje svojih nakupov. Ta poteza bo ponovno povečala potrošniško porabo in dvignila BDP.
SmartAsset.