Različne teorije gospodarske rasti se osredotočajo na vprašanje, katere okoliščine vodijo do trajnega gospodarskega razvoja znotraj gospodarstva. Te se običajno osredotočajo na interakcije države in svobodnega podjetništva. Upoštevajo tudi druge dejavnike, ki vplivajo na gospodarsko uspešnost. Vsaka teorija nagiba k temu, da zraste iz poskusa enega človeka, da bi razumel ekonomijo, in nato ustvari model za čim večjo rast iz nje. Med različnimi teorijami gospodarske rasti so merkantilistične, klasične in neoklasične teorije, spontani red in monetarizem.
Zgodnje ekonomske teorije so se razvile, ko se je Evropa oddaljila od fevdalizma k kapitalizmu. Dve zgodnji in nasprotujoči si miselni šoli sta bili fiziokratska in merkantilistična teorija gospodarske rasti. Prva, francoska teorija iz 18. stoletja, je verjela, da gospodarska rast izhaja le iz lastništva zemlje in kmetijstva. Slednji so po drugi strani menili, da je trgovina edini proizvajalec gospodarske rasti.
Adam Smith je v svojem delu Raziskava narave in vzrokov bogastva narodov iz leta 1776 razvil klasične teorije gospodarske rasti kot kritiko tako fiziokratov kot merkantilistov. Po Smithu je gospodarska rast odvisna od specializacije in delitve dela ter kopičenja bogastva. Da bi to delovalo, je menil, da mora biti vlada majhna in neintervencionalistična, kar bi vodilo v velik sektor svobodnih podjetij. Robert Solow je pomagal razviti klasično teorijo z vztrajanjem, da prihranki ustvarjajo rast, porabo pa je treba odložiti, da se omogoči kopičenje prihrankov.
Solow je skupaj s Paulom Romerjem in Paulom Omerodom pomagal razviti neoklasično ali novo teorijo gospodarske rasti. Ta teorija je nadalje razvila Smithove teorije. Teorija pravi, da bo rast delovne sile povzročila ustrezno gospodarsko rast. To velja tudi za dvig kakovosti dela z izobraževanjem in usposabljanjem, rast podjetništva in rast investicij.
Joseph Schumpeter je naredil še korak dlje s svojimi teorijami gospodarske rasti, ki so upoštevale učinke tehnologije in inovacij. Po Schumpeterju razvoj nove tehnologije vodi v rast. Inovacije ter novi izdelki in storitve vodijo tudi k ustvarjanju novih trgov in uničenju starih – teorija, znana kot kreativno uničenje. Edward J. Neil je naredil še korak naprej s svojo teorijo transformacijske rasti, ki je pokazala, kako novi izdelki ustvarjajo nove poslovne modele.
Vse teorije gospodarske rasti se ne rodijo v času gospodarske rasti in stabilnosti. Nekatere, kot so teorije Johna Maynarda Keynesa, se rodijo v času gospodarske depresije. Keynes je verjel, da bodo med recesijo ustvarjalci bogastva ali imetniki bogastva obdržali svoj denar in ga ne bodo vlagali v prosti trg. Kot rezultat, Keynesove teorije o gospodarski rasti navajajo, da mora vlada vlagati na trg dela, da bi povečala potrošnjo in sprožila gospodarsko rast.
Glavni viri kritik proti Keynesu prihajajo od Friedricha Hayeka in Miltona Friedmana. Hayek je menil, da številnih elementov gospodarske rasti ni mogoče predvideti. Njegove teorije o gospodarski rasti, od katerih se ena imenuje spontani red, spoznava, da je v gospodarstvu “nevidna roka”. To roko je ustvaril človek, vendar je naključna in ne človeška ustvarjena.
Friedman je po drugi strani verjel, da ponudba denarja ustvarja rast. Njegova teorija, imenovana monetarizem, je navedla, da bi morale vlade nadzorovati količino denarja v ponudbi, vendar naj bi ta denar porabili posamezniki in posamezna podjetja in ne vlada. Politika je delovala tako, da je našla ravnotežje med ponudbo in povpraševanjem, s čimer je inflacijo znižala na nič in ohranila minimalno raven brezposelnosti.
SmartAsset.