Strateška okoljska presoja (SEA) je sistematičen pregled vpliva projekta, programa ali politike na okolje. Funkcionalne komponente ocene se razlikujejo glede na okoljske predpise, ki veljajo v posamezni državi. Rezultat ocene je pisno poročilo, ki se uporablja za dokončno odločitev o izvedljivosti napredka. Če je sprejeta odločitev za nadaljevanje, se SEA uporabi kot podlaga za presojo vplivov na okolje, ki temelji na projektu, ki popelje strateško analizo na taktično raven.
Študija vplivov na okolje je postala priljubljena tema v osemdesetih letih prejšnjega stoletja s standardi, določenimi v ZDA za prepoznavanje in čiščenje lokacij, onesnaženih z dejanji vlade in podjetij, ter uvedbo zahtev za nove projekte za predhodno določitev vplivov na okolje. Sčasoma so presoje vplivov na okolje postale kritični del pridobivanja odobritve skupnosti in dovoljenj za lokalne projekte ter so bile osnova za pravno odgovornost, kadar je prišlo do kontaminacije. Ta močna podpora temu vprašanju je utrdila strateško okoljsko presojo kot nepogrešljiv prvi korak pri vsakem predlaganem ukrepu v ZDA.
Evropska unija (EU) je sprejela tudi posebno zakonodajo, ki od članic zahteva, da sprejmejo protokol v Direktivi SEA. Direktiva je vzpostavila formalne standarde in postopke za izvajanje strateške presoje okolja za projekte in programe. Članice EU so direktivo sprejemale v desetletju, dokler ni 100 odstotkov članic podpisalo protokol SEA.
Postopek strateške presoje okolja se lahko razlikuje glede na državo ali kontekst, vendar se osnovni okvir nagiba k mednarodnemu standardu. Morda je najbolj formalizirana struktura tista, ki je opisana v direktivi EU o SEA, zato je smiselno pogledati to zakonodajo kot vodilo. Prvi korak v SEA je postopek pregleda, da se ugotovi, ali zadevni ukrep spada v okvir Direktive. V EU direktiva ne zajema predlagane politike v državah članicah. Na splošno ta korak določa, ali je SEA sploh treba izvesti v zadevni jurisdikciji.
Ko se ugotovi, da je potrebna SEA, pregledovalec določi obseg preiskave. Nemogoče je z gotovostjo določiti vse možne vplive predlaganega ukrepa na okolje. Ta korak določa omejitve glede tega, kaj naj bi ocena razkrila. Nato pregledovalec določi trenutno stanje okolja, ki bo služilo kot izhodišče, na podlagi katerega se merijo vplivi predlaganega ukrepa.
Recenzent uporablja statistično modeliranje, zgodovinske primere in strokovno presojo, da doseže sklep o verjetnosti vplivov na okolje. Njegove ugotovitve so predstavljene v poročilu, ki služi za obveščanje javnosti in kot podlaga za dokončno odločitev o akciji. Če se sprejme odločitev za nadaljevanje predlaganega ukrepa, se strateška okoljska presoja uporabi kot izhodišče za taktično presojo vpliva, ki določa, kako najbolje nadaljevati.
SmartAsset.