Neoklasična umetnost je obdobje umetniškega izražanja, za katerega se domneva, da je doseglo prevlado med letoma 1770 AD in 1830 AD. Zamenjala je zgodnja umetniška gibanja rokokoja in baroka, kjer je bila umetnost rokokoja pretirano dodelana in plitka, baročna umetnost pa je bila videti kot čustveno veličastna. Izražanje neoklasicizma se je izvajalo s slikami, literaturo, arhitekturo in uprizoritveno umetnostjo, kot sta gledališče in glasba, in je v primerjavi s prejšnjimi obdobji veljal za predvsem mehko ali brezčustveno obliko. Gibanje v neoklasični umetnosti je bilo poskus ponovnega ujetja duha klasičnega grškega in rimskega načina življenja v arhitekturi, kulturi in misli.
Izrazi neoklasicizma v zgodovini so se zgodili ob koncu renesančnega obdobja v Evropi, ki je trajalo od 14. do 17. stoletja. To obdobje inovativnosti in razširjene ustvarjalnosti v umetnosti je sčasoma povzročilo, da je neoklasicizem podredil novo umetniško gibanje, znano kot romantika. Romantika ni nadomestila neoklasične umetnosti, temveč jo je raje dopolnila na področjih, kjer je manjkalo. Ideje reda, predstavljene pri izumu številnih prvih mehanskih strojev v renesančnem obdobju, skupaj s preprostostnim pristopom k umetniški lepoti v neoklasicizmu, so dopolnjevale romantiko na enak način, kot so bile grške in rimske civilizacije zgrajene na praktičnih državnih zadevah. kot tudi spoštovanje lepote naravnega sveta.
Na umetniška gibanja vedno vpliva čas, v katerem nastajajo, in obdobje neoklasične umetnosti ni izjema. Medtem ko je v Evropi prevladoval, se je odvijala tudi faza razvoja civilizacije, znana kot doba razsvetljenstva. Doba razsvetljenstva je bila osredotočena na razum in znanstvena odkritja in se na splošno verjame, da je cvetela od leta 1648 do časa francoske revolucije leta 1789. Ta oblika razuma in logične dedukcije je veljala za prenos v vse človeške zadeve, vključno z umetniškim izražanjem. Vse, kar je povezano s človeškimi čustvenimi stanji ali mističnimi izkušnjami, kot so poskusi izražanja lepote s slikami, gledališčem ali pesmijo, je veljalo za predmet avtoritarnega razuma, ki odraža nova odkritja znanosti in fizike o tem, kako je naravni svet v resnici deloval.
V dobi razsvetljenstva vso človeško dejavnost, ki je ni bilo mogoče izslediti v racionalno zagovarjanih argumentih, ni več sveto, to pa je vključevalo nedoločljive oblike umetniškega dela in celo religije. Ni znano, ali je bilo neoklasično umetniško gibanje uklon zunanjim pritiskom družbe ali voljni udeleženec nove prevlade sekularnega humanizma in ateizma v uglednih kulturnih krogih. Spremembe, ki jih je spodbujal tak umetniški izraz, pa so dale stopnjo legitimnosti intelektualnemu razmišljanju o odlokih cerkve, ki je v preteklih stoletjih prevladovala v zahodni kulturi.
Zgodovinarji verjamejo, da je vzpon neoklasične umetnosti pripeljal do promocije novih političnih idej, kot je demokracija. To je spodbudilo tako ameriško kot francosko revolucijo tistega obdobja. Rodila je tudi skrajnejša politična gibanja, kot sta tista fašizma in nacionalizma, ki so z razširjeno evropsko kolonizacijo in stoletje pozneje dvema svetovnima vojnama na tragičen način prevladovala v človeških zadevah.