Tolkalne zanke so fiksni nizi zvokov, ki se ponavljajo v določenem ciklu. Te se generirajo z različnimi vrstami opreme, vključno z digitalnimi vzorčevalniki, bobnarskimi stroji in drugimi elektronskimi napravami. Tolkalne zanke se uporabljajo v številnih vrstah sodobne glasbe.
Običajno se tolkalne zanke uporabljajo pri ustvarjanju digitalne glasbe. Glasbeniki jih lahko spustijo v programsko opremo za kompozicijo v različnih oblikah datotek, vključno z .wav ali .mp3, in ustvarijo več zvokov na drugih skladbah, da jih dopolnijo. Pogosto ena sama ponavljajoča se tolkalna zanka zagotavlja ritem in tempo za celoten projekt.
Ena od velikih razlik med različnimi vrstami tolkalnih zank vključuje izvirne zvoke, ki se uporabljajo za izdelavo teh ritmov. Nekateri uporabljajo dejanske bobne za “analogno” metodo. Drugi uporabljajo sintetizirane zvoke bobnov. V svetu digitalne glasbe so sintetični bobni priljubljeni, vendar mnogi glasbeniki vidijo vrednost uporabe organskih zvokov bobnov v živo za nekatere elemente projekta.
Drug način, kako se te zanke razlikujejo, je v specifičnem časovnem razporedu teh delov zvoka. Zanke so po naravi nastavljene v dosledni dolžini, zato je koristno, da eno ponovitev označimo kot “takt”, da povežemo glasbo, ki jo poganja zanko, s konvencionalnimi skladbami. Nekatere zanke uporabljajo preprost utrip, na primer štirje takti v taktu, medtem ko druge izkoriščajo bolj nejasne, bolj zapletene ritme, na primer pet ali sedem taktov v taktu. Nekateri glasbeniki poznajo le zanke, ki uporabljajo 4/4 utrip, vendar jih je veliko več.
Glasbeniki lahko razvrstijo tudi tolkalne zanke glede na njihove zvoke. Nekatere najpogostejše vrste tolkalnih zank se imenujejo “backbeats”. Nekateri glasbeniki se sklicujejo na “trše” ali “mehkejše” tolkalne zanke. Te skladbe je mogoče označiti tudi kot »napete« ali »umirjene«, da označimo njihovo splošno razpoloženje in kako bi se prilegali večji glasbeni kompoziciji.
Zanke, ki vključujejo tolkala, pogosto predstavljajo izziv tudi glede kakovosti zvoka. Glasbenik mora poskrbeti, da eni skladbi ali več skladbam ne dodaja preveč zvoka, da prepreči zamegljenost ali »supnost«. Zvoki v primarni zanki morajo delovati z drugimi zvoki, ki jih je mogoče dodati v živo ali kot ločene posnete vzorce. Vse to zahteva poznavanje uporabe določenih zank v danem digitalnem glasbenem okolju, pa tudi ravnanje z akustiko prostora in parametri ozvočenja.