“Aladdin” je arabska zgodba, postavljena na Kitajsko, ki se je zelo razširila v veliki meri zaradi povezave s Knjigo tisoč in ene noči ali Arabskimi noči, ki ji jo je dodal francoski prevajalec iz zgodnjega osemnajstega stoletja, ki mu je bilo ime Antoine. Galland. Od takrat se je pojavil v številnih prevodih, bil pa je tudi predmet številnih gledaliških predstav in filmov, tako animiranih kot živih.
Zgodba o Aladinu deli elemente s številnimi drugimi pravljicami in ljudskimi pravljicami, vključno z osredotočenostjo na revnega in lenega mladeniča, ki se nekako dobro znajde, kljub vsem pričakovanjem, da mu bo spodletelo. V tem primeru skuša šarlatan čarovnik pretentati Aladina, da si je med poskusom umiral, da bi vzel čarobno svetilko, tako da čarovnik ne bi delil svoje skrivnosti. Z naključno magijo je Aladdin rešen in sam obdrži v lasti čarobno svetilko, čeprav nima pojma o njeni moči.
Lastnosti svetilk se razkrijejo, ko jih Aladinova mati poskuša očistiti. Pojavi se duh ali džini in v kratkem Aladdin postane bogat in se poroči s princeso. Čarovnik se dokopali do svetilke tako, da prelisiči Aladinovo ženo, ki ne pozna njenih lastnosti. Kaj se zgodi naprej, je odvisno od zgodbe, toda na koncu si Aladdin povrne svojo ženo, ponovno pridobi svetilko in premaga čarovnika.
V literaturi se »Aladdin« pojavlja kot zgodba v knjigah zase, v različicah Tisoč in ene noči ali Arabske noči ter v zbirkah pravljic ali ljudskih pravljic. Prvič se je pojavil v angleščini v zgodnjem osemnajstem stoletju in so ga pripovedovali zbiralci zgodb, kot je Andrew Lang, pa tudi avtorji izvirnih zgodb, kot je Philip Pullman.
Aladin je bil že več kot 200 let predmet žanra glasbenega gledališča, znanega kot pantomima. V pantomimi je Aladinova mati znana kot vdova Twankey, ki jo igra moški. V produkciji Old Vic 2004-2005 je vlogo prevzel sir Ian McKellen. Aladin kot film je verjetno najbolj znan v animirani Disneyjevi različici iz leta 1992, ki si jemlje svobodo z zgodbo, kot bi lahko pričakovali.
Film Arabske noči, posnet za TV iz leta 2000, v katerem Šeherezada pripoveduje več priljubljenih zgodb, ki so pogosto vključene v zbirko, je vključeval različico zgodbe o Aladinu. Pravljično gledališče je ustvarilo tudi epizodo, ki temelji na zgodbi o Aladinu. Med animiranimi različicami “Aladina” bi lahko izpostavili različico Aladin in njegova čudovita svetilka iz leta 1939 s Popeyeom v glavni vlogi.