Izraz rondo se običajno nanaša na klasični rondo, ki je oblika za gibanje znotraj večjega glasbenega dela. Zanj je značilen glavni del, ki se uporablja za začetek in konec gibanja in se izmenično ponavlja z enim ali več drugimi kontrastnimi deli. Pogosto je ABABA, ABACA ali ABACABA.
Rondo je imel svoje korenine v francoskem rondeauju iz 17. stoletja, kot so ga izvajali Jean Baptiste Lully, François Couperin in Jean Philippe Rameau. Lully je rondeau razvil v žanrih opere in baleta, medtem ko se je Couperin osredotočil nanj za čembalo. Rameau – ki se osredotoča tudi na dela čembala – sta standardizirala obliko in razvila ternarno različico, ki je predstavljena ABA CDC ABA.
V klasičnem obdobju se je rondo začel uporabljati v drugem stavku ali finalu večje skladbe, kot je sonata ali serenada. Pri koncertih je bila to standardna izbira oblike za finale. V tem času se je pojavila tudi različica, ki jo je združila z vidiki sonatne oblike in se je imenovala sonata-rondo.
Potem ko je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja začel uporabljati obliko, je Franz Josef Haydn uporabljal rondo v svojih klavirskih triih, godalnih kvartetih in simfonijah. Primer je »Gypsy Rondo« iz Haydnovega klavirskega tria v G. Mozart je uporabil enega kot zadnji stavek v svoji serenadi »Eine Kleine Nachtmusik« in v številnih koncertih. Njegov »Rondo Alla Turca« prekriva njegovo klavirsko sonato 1770, Figarov rondo »Non più andrai« pa konča I. dejanje opere Le Nozze di Figaro, Figarova poroka v angleščini. Beethoven uporablja sonato-rondo v tako obsežnih delih, kot je njegova Prva simfonija, Klavirska sonata v c-molu, op. 11, “Pathetique” in “Rondo à Capriccio” op. 13 v G-duru, “Rage Over a Lost Penny.”
Rondo se je začel uporabljati tudi kot ločena oblika. Primeri vključujejo prvo objavljeno delo Frederica Chopina, njegovo op. 1, Rondeau fantastique Franza Liszta in Rondo capriccioso Felixa Mendelssohna za klavir, op. 14.
Sčasoma se je uporaba ronda zmanjšala. Kljub temu je še vedno mogoče najti primere v poznem 19. in 20. stoletju, na primer Peto simfonijo Gustava Mahlerja, »Tri rondoje na ljudske pesmi« Bele Bartóka, Koncert v D za godala Igorja Stravinskega in Till Lustige Lustige Richarda Straussa. nach alter Schelmenweise, v obliki Rondeau – imenovane Vesele potegavščine Tilla Eulenspiegla, po Zgodbi starega Rogue, postavljena v obliki Rondo, v angleščini.