Koncert za orkester je glasbeno delo, v katerem različni inštrumenti ali skupine inštrumentov igrajo odlomke v dialogu s celotnim orkestrom. Posamezni inštrumenti, ki delujejo na ta način, se lahko razlikujejo od enega dela do drugega in različni instrumenti lahko prevzamejo različne dele dela. Koncert za orkester se razlikuje od običajnega koncepta koncerta, ki vključuje en poseben inštrument – kot sta oboa ali klarinet –, ki se skozi celotno delo vplete v dialog z orkestrom. Skladatelji te glasbene oblike niso uporabljali zelo pogosto, vendar je bilo nekaj opaznih primerov te oblike, napisanih v 20. stoletju.
Dela v obliki koncerta za orkester so v 20. stoletju napisali različni skladatelji, med njimi Paul Hindemith in Leonard Bernstein. Najbolj znan primer te oblike je napisal Bela Bartok leta 1943. Koncert je v skladateljevi pogosto uporabljeni ločni obliki, v kateri je simetrija med nasprotnimi gibi; na primer, prvi in zadnji gib imata nekaj podobnih značilnosti. Koncertna oblika je razvidna skozi celotno delo, v drugem stavku pa so inštrumenti, kot je fagot, dobili odlomke zase. V drugih delih dela pa skupine inštrumentov, kot so pihala ali godala, prevzamejo dialog z orkestrom.
Oblika, v kateri je napisan koncert za orkester, se od enega dela do drugega zelo razlikuje. Bartok je svoje delo napisal v ločni obliki, v petih stavkah, Bernstein pa v dveh stavkah. Delo Thee Musgrave je napisano v petih povezanih stavkih in se gradi na soočenju med solo inštrumenti in orkestrom. V prvem desetletju 21. stoletja je Christopher Rouse napisal koncert za orkester v dveh splošnih delih, od katerih je vsak vseboval lastne stavke in je vsakemu solistu omogočilo, da zaigra liričen ali virtuozen odlomek.
Koncert za orkester se razlikuje od sinfonia concertante iz obdobja baroka. Čeprav je ta glasbena oblika v nasprotju s celotno zasedbo uporabljala tudi številne instrumente za igranje, koncert za orkester v celotnem delu ne uporablja istih skupin koncertnih instrumentov. Nekatere simfonije klasičnega in poznejšega obdobja imajo v nekaterih odlomkih tudi solistične instrumente; Koncert za orkester pa vsebuje takšne odlomke skozi celotno delo in kot sestavni del dela.