Glasbeni transposer je računalniški program, ki spreminja višine ali akorde v nove tonalije. Izraz se lahko nanaša tudi na profesionalnega glasbenika, ki ročno spremeni ton višine ali akorda. Programi glasbenikom omogočajo, da ugotovijo, kako igrati skladbo v novem tonu, če sami ne morejo izvesti transpozicije ali želijo pospešiti postopek ročne transpozicije.
Pri sklicevanju na računalniški program glasbeni transpozerji od uporabnika zahtevajo, da vnese osnovne podatke o notah in akordih, ki jih je treba transponirati. To pomeni, da mora oseba, ki vnaša podatke, imeti temeljno sposobnost branja glasbe in preproste harmonične analize. Ko ima program te informacije, uporabnik navede, kako bi želel spremeniti glasbo.
Ena vrsta glasbenega transposerja ne razlikuje med tipkami in deluje v celoti na podlagi intervalov. Uporabnik bi lahko na primer vtipkal napredovanje akordov in programu rekel, naj dvigne vse za interval terce. To uporabniku omogoča, da zelo hitro ugotovi, katere smole naj igra, vendar uporabniku ne zagotavlja ključnega konteksta. Če je uporabnik na primer vnesel akord C-dur z notami C, E in G in jih prestavil v četrtino navzgor, bi bil rezultat F-durov akord z notami F, A in C. F-dur akord se najde naravno v tonalah C, F in Bb-dura, tako da bi moral uporabnik razumeti, kako se akord prilega celotnemu mozaiku skladbe, da bi ugotovil, katera tonalacija je ustrezna.
Druga vrsta glasbenega transpozerja omogoča uporabniku, da poleg not ali akordov navede tudi originalni ključ skladbe. Program nato od uporabnika zahteva, da izbere tipko, za katero želi, da se glasba spremeni, na primer Eb v Bb. Prednost teh transpozerjev je, da zahtevajo manj znanja o specifičnih intervalnih razmerjih in kažejo jasno razmerje od enega ključa do drugega. Nekateri programi imajo možnost transponiranja bodisi po intervalu bodisi po tipki, kar je večina ljudi raje.
Najnaprednejši glasbeni transpozerji so del kompleksnih, celovitih kompozicijskih programov. Delujejo na enakih osnovnih principih intervalnih ali tipskih transpozerjev, vendar glasbenik namesto preprostega besedila kot vnos uporablja ukaze za dodelitev midi višine QUERTY ali glasbene tipkovnice, vnesene s tipkovnice. Z drugimi besedami, programi lahko ustvarijo dejanske note, ki jih lahko uporabnik natisne ali shrani v digitalno datoteko. Uporabnik običajno lahko izbere vse vnesene mere in nato uporabi orodja za transpozicijo v programu, da v nekaj sekundah ustvari »novo« različico glasbe.
Ko govorimo o posamezniku, ki transponira glasbo, je glasbeni transpozer običajno naročen za transponiranje določenega dela, ki ga glasbenik potrebuje. Nekateri transpozerji pišejo noto za noto, toda z napredkom digitalne tehnologije in potrebo po čisti, hitro ponovljivi kopiji to le redko počnejo profesionalci. Večina transpozerjev za dokončanje svojega dela uporablja računalniške transpozerje. “Ročna” transpozicija se običajno zgodi, ko je glasba potrebna v naglici, glasbeniki nimajo dostopa do programskega transposerja in ni pričakovati, da bi potrebovali glasbo v še enem ključu.
Ljudje, ki glasbo redno prenašajo, običajno delajo za glasbena založniška podjetja. Poleg vnosa izvirnih glasbenih podatkov njihova naloga vključuje tudi oblikovanje glasbe in dodajanje potrebnih podrobnosti, kot so dinamična navodila in navodila za tempo. Ko je glasba transponirana, lahko podjetje reproducira transpozicijo in jo trži. Čeprav se tukaj transpozicija izvaja najpogosteje, bi moral biti vsak usposobljen glasbenik s teoretičnim ozadjem sposoben transponirati glasbeno delo.
Glasbeni transpozerji so uporabni v umetnosti, saj ljudem omogočajo spreminjanje glasbe za različne instrumente ali glasovne tipe. Na primer, če je sopran želel zapeti pesem, ki je bila prvotno namenjena za alt, bi lahko uporabila glasbeni transposer, da bi določila višine ali akorde v tonu, ki je bolj primeren za njen obseg. Tako je več glasbe dostopno več glasbenikom in je priročno za poučevanje ali preverjanje glasbene teorije.