Izraz “riba snook” zajema približno osem vrst rib, od katerih jih pet – navadna, mala in velika maščoba, tarpon in mečarica – najdemo v okolici Floride. Te ribe najdemo tudi v jugozahodnem Teksasu, Srednji in Južni Ameriki. Črnoplavut snook je pogost v Mehiki. Vse vrste smrkačev spadajo v rod centropomus.
Riba snook, imenovana tudi robalo, je običajno srebrna ali zlata s temno črto, ki poteka po dolžini telesa. Snook ribe imajo dve hrbtni plavuti in štrlečo spodnjo čeljust. To so ribe, podobne ščukam, kar je razvidno iz njihovega imena – »snook« izvira iz nizozemske besede snoek, kar pomeni »ščuka«.
Snook ribe se pogosto nahajajo okoli mangrov in zalivov ter v sladki in pogosteje v slani vodi. Mlade ribe pogosto ostanejo na območjih z nižjo slanostjo, dokler ne dozorijo, nato pa se preselijo v območja z višjo slanostjo. Snook se običajno seli le na majhne razdalje, da se drsti poleti. Vendar kot tropska riba ne prenese temperatur pod približno 65 stopinj Fahrenheita (18.3 stopinje Celzija), zato se lahko preseli na območje drstišča, če je prezimovanje premrzlo.
Ribe snook se drstijo v obalnih rekah in večjih oceanskih zalivih. Sezona drstenja se začne okoli aprila ali maja in se konča okoli avgusta ali septembra, odvisno od podnebja tistega leta. Samice se drstijo vsaka dva dni in vsakič odložijo več kot milijon jajčec. Če na območju ni na voljo samic, lahko samci obrnejo svoj spol in se spremenijo v samice.
Samice lovilcev živijo dlje kot samci, približno 21 let v primerjavi s 15 samci. Tudi samice dozorijo pozneje. Samci dozorijo po približno dveh letih, samice pa po približno petih.
Velikost teh rib se razlikuje glede na vrsto. Na primer, pri največji floridski vrsti, ki je pogosta, samice v povprečju dosežejo približno 48 palcev (122 cm), samci pa 39 palcev (99 cm). Navadni snook lahko tehta 5-8 funtov (2.3 do 3.6 kg), vendar lahko občasno doseže težo 44 funtov (20 kg). Nasprotno pa je najmanjša vrsta na Floridi, mečarica, običajno manjša od 12 cm (30.5 palcev) in tehta približno 0.45 kg.
Snook rib ni mogoče komercialno loviti, so pa izredno priljubljene za rekreativne ribiče. Te ribe niso cenjene le zaradi mesa, ampak tudi zato, ker se ob ulovu borijo. Ulov enega se šteje za izziv, ribič, ki uspe, pa pridobi prestiž.