Za angorske zajce je značilno dolgo, puhasto krzno, ki je znano po uporabi v puloverjih in drugih oblačilih. Poleg njihovega prispevka k tekstilni industriji se angorski zajci vzrejajo za razstave in kot hišne ljubljenčke. V 18. stoletju so bili angorski zajci priljubljeni med francosko kraljevsko družino kot hišni ljubljenčki. Domneva se, da izvirajo iz Turčije, njihovo ime pa izhaja iz Ankare, glavnega mesta Turčije. Ker so angorski zajci stara pasma, niso tako nestrpni kot nekateri drugi zajci in se dobro prenašajo v človeško družbo.
Angorska volna je zelo topla in hkrati zelo lahka. Vendar pa je treba krzno mešati z drugimi tekstili, saj so angorska vlakna prefina, da bi se lahko držala sama. Angorska volna se pobira brez škode zajcu, bodisi s česanjem ali nežnim striženjem, odvisno od pasme.
Obstaja pet vrst angorskih zajcev, vendar Ameriško združenje rejcev kuncev (ARBA) priznava le štiri: angleškega, francoskega, satenskega in velikanskega angorskega zajca. Peta pasma je nemški angorski zajec. Ker nemških angorskih kuncev trenutno ARBA ne priznava, je bil v Združenih državah ustanovljen še en klub izključno za to pasmo, Mednarodno združenje rejcev nemških angorskih kuncev (IAGARB). Nekateri menijo, da so nemški in velikanski angorski zajci ena pasma.
Angleške angore so najmanjši angorski zajci in najbolj priljubljeni kot hišni ljubljenčki. Imajo puhasto dlako na obrazu in ušesih ter po telesu in zahtevajo veliko česanja, saj je njihov kožuh nagnjen k matiranju. Za francoske angorske zajce je lažje skrbeti, saj njihov kožuh vključuje zgornji sloj zaščitnih dlak, ki se verjetno ne matijo kot puhasta podlanka. Francoski angorski zajci se od angleške sorte razlikujejo tudi po tem, da so njihov obraz in ušesa brez dlake. Nekatere francoske angore imajo ušesne rese ali šopke krzna na koncih ušes, vendar to med rejci ne velja za zaželeno lastnost.