Rdeči volk je vrsta volka, ki je avtohtona na celini Severne Amerike. Kot že ime pove, je za tega volka značilen topel rdeč do oranžni sijaj svojega krzna, ko zadene svetlobo, čeprav je dejanska barva krzna lahko od črne do sive, rumene do rjave in celo cimetove. Glede na to, ali je rdeči volk ločena vrsta ali podvrsta sivega volka ali canis lupus, bo njegovo polno znanstveno ime drugačno. Če se šteje za vrsto, bi bilo njeno znanstveno ime canis rufus; če se šteje za podvrsto, bi bilo njegovo ime canis lupus rufus, z latinsko besedo »rufus« prevedeno kot »rdeč«. Odrasel rdeči volk lahko doseže težo 80 funtov (36 kg) in dolžino 4 čevlje (približno 121 cm) od repa do nosu.
Zgodovinsko gledano naj bi pred šestdesetimi leti prejšnjega stoletja v divjini živelo veliko rdečih volkov, a ker so bili nevarni plenilci za govedo, so jih pogosto lovili in ubijali. Drugi dejavnik je bilo uničenje njihovih habitatov, da bi ustvarili primerna zemljišča za poljedelstvo in živinorejo. Kmalu se je populacija rdečih volkov zmanjšala, leta 1960 pa so jih razglasili za “ogrožene”, vendar je ameriška služba za ribe in divje živali (USFWS) zbrala čistopasemske rdeče volkove in začela s programom vzreje za povečanje njihove populacije. Leta 1970 so bili volkovi razglašeni za “izumrle v divjini”.
Od takrat je bil program vzreje dovolj uspešen, da je rdečega volka ponovno uvedel v divjino, zlasti v Severni Karolini. Več kot 100 rdečih volkov je bilo izpuščenih v divjino, vendar je ena skrb glede obnove njihove populacije nagnjenost volkov k križanju s kojoti. Zato USFWS še vedno drži približno 200 rdečih volkov v programu vzreje za proizvodnjo čistih pasem.
Rdeči volk je lahko hud plenilec, vendar je po naravi sramežljiv in se izogiba ljudem. Je pa družbeno bitje v smislu, da živi in potuje s čoporom, ki ima podobno strukturo kot družina, z mamo, očetom in otroki. Ta volk ima običajno stalnega partnerja do konca življenja. Opaziti je tudi, da je nočna žival, ki izkorišča temo za prikrito lovljenje hrane. Ta volk rad pleni manjše živali, kot so zajci, rakuni in podgane, lahko pa tudi ubije jelene.
Naravni habitati rdečega volka bi vključevali gozdove in prerije s posekanimi drevesi in rečnimi bregovi kot lokacijo številnih brlogov. Tipična življenjska doba volka bi bila v divjini osem let, v ujetništvu pa je lahko dvakrat daljša, saj nima konkurenčnih plenilcev. Volkovi se navadno parijo enkrat letno in vsakič rodijo približno tri mladiče.