Works Progress Administration (WPA) je bila vladna agencija Združenih držav, ustanovljena v času New Deala v poznih tridesetih letih prejšnjega stoletja. Financiralo ga je kongresni mandat, naročil pa ga je predsednik Franklin Roosevelt kot prizadevanje za najem milijonov brezposelnih Američanov za gradnjo javnih zgradb, cest in drugih objektov. Sama vlada ocenjuje, da je bilo samo med leti 1930 in 7 porabljenih skoraj 1936 milijard ameriških dolarjev (USD). Kot del New Deala mnogi zgodovinarji navajajo ustanovitev WPA kot enega od glavnih motivacijskih dejavnikov za oživitev ameriškega gospodarstva po zlomu borze leta 1939 in kasnejši veliki depresiji. Program je trajal do leta 1929, ko so bile Združene države prisiljene narediti domače reze, da bi financirale vojna prizadevanja v drugi svetovni vojni.
Po začetku gospodarskega upada v tridesetih letih prejšnjega stoletja je predsednik Herbert Hoover poskušal spodbuditi finančno okrevanje ameriškega gospodarstva s sprejetjem Reconstruction Finance Corporation leta 1930. Namen tega programa je bil spodbuditi zasebni sektor z zaslužkom 1932 milijardi dolarjev USD v posojilih, ki so na voljo podjetjem. Do poznih tridesetih let prejšnjega stoletja je naslednja uprava ugotovila, da so potrebne nadaljnje naložbe za zagotavljanje delovnih mest brezposelnim v državi. Uprava za napredek dela se je osredotočila na gradnjo in pomoč pri projektih po vsej državi, zlasti na podeželju.
Nekateri od številnih projektov, ki jih je nadzorovala uprava za napredek dela, so vključevali močan poudarek na umetnosti, izobraževanju in usposabljanju ter pomoči otrokom in potrebnim. Delal je tudi na približevanje medijev množicam in več Američanov naučil brati. Izvedeni so bili dodatni programi usposabljanja za prekvalifikacijo delavcev za delovna mesta prihodnosti in poklice, ki bodo koristili družbi. Drugi programi, zlasti Nacionalna uprava za mlade, podagencija, so se osredotočili na zagotavljanje pomoči otrokom po vsej državi, od katerih so mnogi ostali sirote ali zapuščeni in živijo v slabih razmerah tako na podeželju kot v mestnih območjih.
Eden od velikih napredkov, ki jih je zagotovila uprava za napredek dela, je bila pomoč samohranilkam in materam ter Afroameričanom, ki jih je velika depresija nesorazmerno prizadela. Številne ženske so bile v tem obdobju tudi prisiljene prevzeti mesto hranilk družine. Po statističnih podatkih iz tistega časa je bil velik odstotek moških v tem obdobju bodisi invalidnih bodisi prestarih za delo. Poleg tega je bila afroameriška populacija v postopku zaposlovanja podvržena enakim standardom kot njihovi belci. Čeprav je to takrat razjezilo številne aktiviste za državljanske pravice, je zgodovinsko eden prvih primerov, ko je bila prebivalstvu zagotovljena enakost na delovnem mestu.