Kaj je Zakon o poštenosti skupinskih tožb?

Zakon o poštenosti skupinskih tožb, imenovan tudi CAFA, je zakon Združenih držav, ki je bil sprejet leta 2005, da bi številne skupinske tožbe prestavil iz pristojnosti državnih sodišč na zvezna sodišča. Zagovorniki zakona so trdili, da bi bili primeri pravičnejši na zveznih sodiščih, kjer bi lahko zadeve sodili po nacionalnem standardu in ne po mešani vreči državnih sodišč. Nasprotniki so trdili, da bi zakon nagnil sodišča proti tožnikom s podaljšanjem obdobja, preden bi žrtve lahko prejele odškodnino – zvezna sodišča imajo za obravnavanje veliko več zadev kot državna sodišča – in z dajanjem primerov na sodišča, ki bi lahko bila manj naklonjena tožnikom in bolj naklonjena velik posel.

V skladu z Zakonom o pravičnosti skupinskih tožb so skupinske tožbe, ki presegajo možno nadomestilo v višini več kot 5 milijonov ameriških dolarjev (USD) in vključujejo tožnike, ki prebivajo v različnih državah od toženih, prepuščene na zvezna sodišča. Primer tožbe, ki bi po zakonu zdaj spadala v zvezno pristojnost, bi lahko bilo razlitje nafte. Razlitja nafte, kot je razlitje BP leta 2010 v Mehiškem zalivu, običajno prizadenejo tožnike iz več držav, znesek možne škode pa hitro preseže 5 milijonov USD. Posledično bi tak primer zlahka spadal v zvezno jurisdikcijo, kot določa Zakon o poštenosti skupinskih tožb.

Zagovorniki zakona o poštenosti skupinskih tožb trdijo, da je zakon bolj pravičen. To omogoča, da toženci, ki se soočajo z obtožbami tožnikov v več državah, ne morejo vplivati ​​na to, da se zadeva obravnava v državnem sodnem sistemu, ki je pristranski do tožene stranke. Z dvigom primerov na nacionalno raven bi se pristranskost zmanjšala in odvetnik obtožencev ne bi mogel izbrati zveznih sodišč na enak način, kot bi lahko državna sodišča. Prav tako trdijo, da bi se primeri presojali bolj dosledno, kar bi služilo temu, da bi bila pravna država pravičnejša do vseh strani.

Nasprotniki pa takim pojmom nasprotujejo. Državna sodišča so po njihovem na splošno bolj nagnjena k odločanju v korist tožnikov, saj sodniki in porote takih sodišč prebivajo na istih območjih kot tožniki. Morda bi bili bolj nagnjeni k razumevanju narave trpljenja tožnikov in bi bili zato manj nagnjeni k temu, da bi se ukrivili pod vplivom tožencev z globokim žepom. Drug argument proti zakonu o poštenosti skupinskih tožb je, da – tudi če se zvezna sodišča izkažejo za enako poštena – lahko minejo leta, preden tožniki in tožene stranke sploh dobijo svoj dan na sodišču. Zvezna sodišča imajo več zaostankov in traja dlje, da obravnavajo zadeve. Zato bi lahko trajalo več let, da bodo zaslužni tožniki prejeli odškodnino.