Občinstvo ob koncu predstave ploska ali ploska, da izrazi pohvalo. Čeprav je aplavz postal običajen ob koncu vseh nastopov, se posebej glasno ali dolgotrajno ploskanje šteje za visoko pohvalo. Zgodovina uporabe zvoka za izražanje hvaležnosti sega stoletja v preteklost, pri čemer so v različnih kulturah prevladovale tradicije okoli aplavza.
Korenska beseda za “aplavz” je aplaudere, latinska beseda, ki pomeni udariti ali ploskati. V rimskih časih je bilo lahko blago izražanje užitka omejeno na škljocanje s prsti ali trepljanje po roki. Navdušen odziv na predstavo bi vključeval polno ploskanje, večkratno udarjanje z dlanmi skupaj, da bi ustvarili glasen hrup. Na splošno je ploskanje zelo hitro in neritmično, razen v primerih, ko lahko občinstvo ploska, da utripa tako z glasbenim izvajalcem, kot je to na nekaterih ljudskih koncertih.
Nekatera pravila urejajo ploskanje na nastopih. Po dogovoru naj občinstvo počaka, da ploska, dokler se predstava ne zaključi. Med gledališko predstavo bo to nakazalo zaveso, postopek, v katerem se igralci postavijo v vrsto na odru in se poklonijo. Na koncertu ali glasbenem nastopu konec morda ni povsem jasen. Praviloma počakajte, da se hišne luči začnejo dvigovati in ploskati, ali dokler dirigent ne odloži palico in se prikloni. Publika ne sme ploskati med ali med gibi ali dejanji, saj lahko to moti nastopajoče.
Včasih bo občinstvo v pričakovanju ploskalo. Znanim dirigentom običajno zaploskajo, ko stopijo na oder, govorcem in politikom pa pogosto zaploskajo, preden začnejo. Pojavlja se tudi ploskanje med pogovorom, da se izrazi strinjanje ali pohvala za argument ali izjavo. Včasih pa bodo občinstvo prosili, naj se vzdrži ploskanja, dokler se govor ali razprava ne zaključi, da se dogodek ne zavleče.
Klaka je mimogrede skupina ljudi, najetih za ploskanje med nastopom. Prvotno so klake najemali izvajalci, ki so bili zaskrbljeni zaradi mlačnega sprejema. V sodobnih predstavah se včasih uporablja klaka, da bi občinstvo nakazalo, da bo vedelo, kdaj je ploskanje primerno. Ker je veliko koncertnega občinstva veliko manj kultivirano kot nekoč, je vprašanje aplavza, ki izbruhne sredi velikega koncertnega gibanja, veliko večje, kar vodi v potrebo po namigih, ki nakazujejo, kdaj je ploskanje dovoljeno.