Na voljo je veliko informacij o tem, kako enostavno zgraditi avtonomnega robota. Nadobudni hobisti lahko v samo nekaj urah izdelajo robote, ki imajo svoje misli. Začetniki pravzaprav ne potrebujejo obsežnega znanja o elektroniki. Programiranje robotov je dokaj enostavno, ko oseba razume nekaj osnovnih stvari. Nekateri najboljši nasveti, ki jih morate upoštevati pri programiranju robotov, je vlaganje časa v učenje programskega jezika, programiranje v majhnih korakih in uporabo senzorjev. Organiziranje kode, uporaba zaslonov pomoči in pogosto shranjevanje programa so nekatere druge stvari, ki jih lahko programer naredi za učinkovitejše programiranje.
Prva stvar, ki jo mora programer robotov narediti, je, da se odloči o pravi vrsti programske opreme za model robota. Programer lahko uporablja veliko različnih vrst programske opreme. Programer mora določiti vrsto programa, ki se lahko izvaja v operacijskem sistemu v robotu. Začetniku bo veliko lažje začeti s programiranjem, če je jezik enostaven ali podoben tradicionalnim programskim jezikom. Nekatere jezike je morda težko obvladati, zato je najbolje izbrati jezik, ki se ga je dokaj enostavno naučiti.
Neorganizirana koda oteži stvari, če se programer vrne k njej po premoru. Dobra praksa je, da je koda urejena in se po potrebi sklicuje nanjo v dnevniku. To pomaga programerju, da si zapomni, čemu so namenjeni posebni odseki kode, še posebej, če se mora vrniti nanjo po nekaj mesecih ali letih. Organiziranje kode je ena najboljših praks za uporabo pri programiranju robotov, saj drugim koderjem olajša prevzeti programiranje, če je potrebno, brez zmede.
Dobra oblika je tudi razbijanje programske naloge na majhne koščke. Mnogi programerji poskušajo prevzeti preveč naenkrat pri programiranju robotov in pogosto postanejo preobremenjeni ali zmedeni glede tega, kaj se dogaja. Razdelitev programiranja na majhne korake ne samo olajša spreminjanje vidikov programa, ampak tudi pomaga pri fazi odpravljanja težav. Na primer, robot se bo morda moral premakniti za deset korakov naprej, identificirati mizo, pobrati predmet na njej in se vrniti v začetni položaj. Če programer začne reševati vse te naloge naenkrat, bi lahko program postal zelo kaotičen.
Namesto tega bi lahko programsko nalogo razdelili na štiri korake. Prva programska naloga bi bila napisati kodo za premik naprej za deset korakov. To je treba najprej dokončati in večkrat preizkusiti, preden se premaknete na naslednjo stopnjo. Naslednja naloga bi bila opremiti robota z zmožnostjo identifikacije mize in tako naprej. Programiranje in testiranje vsakega koraka pred začetkom kodiranja naslednjega pomaga programerju pri hitrejšem in učinkovitejšem programiranju na dolgi rok.
Pri programiranju robotov je pomembno tudi, da nekaj časa porabite za obvladovanje programskega jezika in po potrebi uporabite zaslon s pomočjo. Pomembno je tudi pogosto shranjevanje programa, sicer bi programer zlahka izgubil ure dela v nekaj minutah. Uporaba senzorjev v robotu pomaga tudi, ker robot deluje bolje. Roboti brez senzorjev se morajo zanašati na čas, nizka življenjska doba baterije pa lahko poslabša njegovo delovanje. Najbolje je, da uporabite široko paleto senzorjev, ki so na voljo pri programiranju robotov, da boste lahko dosegli dosledno delovanje robota.