Radiofrekvenčni identifikacijski sistemi so oblika upravljanja zalog in sistema za sledenje, ki ga nekatera komercialna podjetja in vladne agencije uporabljajo za sledenje lokacije in uporabe blaga, vozil in ljudi na podlagi posameznega predmeta. Maloprodajni izdelki imajo pogosto na embalaži pritrjene oznake za radiofrekvenčno identifikacijo (RFID), vsaka oznaka pa ima edinstveno identifikacijsko (ID) kodo. Ko te oznake skenirajo čitalci RFID, je mogoče določiti lokacijo predmeta in kdaj je bil prodan ali odprt. Nekatere oznake RFID vsebujejo baterije, tako da svojo ID kodo vedno prenašajo na kateri koli razpoložljiv čitalnik v dosegu, druge pa so pasivne, kar pomeni, da jih je mogoče brati brez potrebe po bateriji.
Sistemi za sledenje RFID se obravnavajo kot izboljšava v primerjavi s sledenjem blaga s črtno kodo, saj sistemi za radiofrekvenčno identifikacijo spremljajo vsak posamezen izdelek in ne le izdelke po proizvajalcu in številki modela. Čitalniki RFID lahko tudi preberejo več oznak hkrati skozi samo embalažo. Vendar se ocenjuje, da je ta postopek skeniranja v nekaterih primerih le 80 % natančen. Natančnost odčitkov se izboljša s sistemi krajšega dosega, ki so zasnovani za pridobivanje informacij iz oznake pod razponom približno 3 čevljev (0.91 metra).
Uporabljajo se tudi sistemi RFID daljšega dosega z zmožnostjo branja oznake na razdalji do 300 čevljev (91 metrov). Tehnologija sistemov za radiofrekvenčno identifikacijo obstaja že od zgodnjih sedemdesetih let prejšnjega stoletja in ena njenih prvih uporab je bila sledenje živini na velikih rančih. Nove uporabe tehnologije od leta 1970 vključujejo vgradnjo čipov v oblačila za sledenje medicinskim pacientom v bolnišnicah, v sisteme hitrih prehodov za avtomobile, ki se vozijo skozi avtomatizirane cestninske postaje, in za posodabljanje podatkov o lokaciji vojaške strojne opreme. in osebje.
Ena od glavnih omejitev sistemov za radiofrekvenčno identifikacijo je, da čipi RFID ne morejo shraniti velike količine informacij. Običajno lahko oznake RFID vsebujejo približno 2 kilobajta podatkov, zaradi česar nekatera podjetja prisilijo, da oznake uporabljajo samo za dolge nize identifikacijskih kod do 96 bitov informacij. Trend v industriji je izdelava cenejših, množično proizvedenih oznak, ki shranjujejo manj informacij kot bolj izpopolnjene različice, ki bi bile drage za uporabo v tisoče, saj so sistemi RFID pogosto zasnovani za prilagajanje.
Ker se oznake RFID pogosto nahajajo v okolju, kjer so tesno združene ali med drugimi radiofrekvenčnimi prenosi, kot so mobilni telefoni, se lahko pogosto pojavi elektromagnetna povezava ali elektrostatična povezava. To vključuje proizvodnjo elektromagnetnih motenj (EMI), saj se prenosi prekrivajo drug drugega in se v nekaterih primerih izničujejo. Ta razlika med RFID in črtnimi kodami je del razloga, zakaj tehnologija ni nadomestila črtnih kod, ki so preproste, pasivne znamke, ki so cenejše za množično proizvodnjo.