Ionizacijska konstanta, imenovana tudi kislinska ali bazna ionizacijska konstanta, je matematična konstanta, ki se uporablja v kemiji za merjenje kislosti ali bazičnosti raztopine. Kisline in baze so kemične spojine, ki se popolnoma ali delno razpadejo na svoje sestavine, ko se raztopijo v vodi. Ionizirajo ali razpadejo na pozitivno in negativno nabite atome ali molekule, imenovane ioni. Čim bolj se kislina ali baza razpade, tem bolj kisla ali bazična bo njena raztopina in višja je njena kislinska ali bazična ionizacijska konstanta.
Kisline in baze lahko razvrstimo v dve kategoriji: močne kisline in baze ter šibke kisline in baze. Močne kisline in baze se v raztopini popolnoma disociirajo na svoje sestavne ione, šibke kisline in baze pa ne. Šibka kislina, kot je ocetna kislina, le delno disociira v ione v vodi in se lahko v raztopini pretvori v molekule.
Ko reagira z vodo, se ocetna kislina nenehno raztopi in reformira, tako da ni neto sprememb v koncentraciji katere koli snovi v raztopini. Atom vodika odcepi molekulo ocetne kisline, da se poveže z vodo in tvori hidronijev ion, za seboj pa ostane acetatni ion. Ker je ta reakcija reverzibilna in lahko poteka v obe smeri, se ustrezne koncentracije hidronija, acetata in ocetne kisline sčasoma ne spremenijo. Sistem naj bi bil v dinamičnem ravnovesju.
Ionizacijska konstanta je posebna vrsta konstante ravnotežja, ki se uporablja za opis situacije, ko je šibka kislina ali baza dosegla ravnotežje. Tako kot druge vrste ravnotežnih konstant se izračuna na podlagi koncentracije vsake kemične komponente v raztopini v ravnotežju. Koncentracije so podane v številu molov, enota, ki se uporablja v kemiji za količinsko opredelitev količine kemične snovi.
Pri določanju ionizacijske konstante šibke kisline se koncentracije dveh ionskih komponent kisline pomnožijo, nato pa produkt delimo s koncentracijo molekularne kisline v raztopini. Na primer, pri ocetni kislini bi se koncentracija hidronijevih ionov pomnožila s koncentracijo acetatnih ionov. Produkt bi nato delili s koncentracijo popolnih molekul ocetne kisline. To končno število je ionizacijska konstanta.
Ionizacijske konstante se lahko zelo razlikujejo, zato znanstveniki za merjenje vrednosti pogosto raje uporabljajo logaritemsko lestvico, matematično pretvorbo, ki temelji na faktorjih deset. Število modificirane ionizacijske konstante je enako negativnemu logaritmu prvotne vrednosti. Prednost uporabe faktorjev deset je v tem, da meritev pretvori v manjši obseg, tako da na primer modificirane ionizacijske konstante kislin variirajo le od približno -2 do 12, kadar se merijo na ta način, namesto da bi zajemale veliko širše spekter številčnih vrednosti.