Kaj je vesoljski teleskop Spitzer?

Vesoljski teleskop Spitzer je infrardeči vesoljski teleskop, zadnji od štirih vesoljskih teleskopov, ki so bili izstreljeni za Nasin program Velikih observatorijev. Prejšnji trije teleskopi, ki so bili lansirani za ta program, so bili vesoljski teleskop Hubble (leta 1990), rentgenski observatorij Chandra (leta 1991), observatorij gama žarkov Compton (leta 1999). Vsak je specializiran za del elektromagnetnega spektra.

Vesoljski teleskop Spitzer je poimenovan po dr. Lymanu Spitzerju, mlajšem, ki je sredi štiridesetih let prejšnjega stoletja dal idejo o vesoljski teleskopi. Poimenovanje je bilo edinstveno, ker izhaja iz tekmovanja, ki je odprto za širšo javnost in ne iz odbora uglednih astronomov. Lyman Spitzer je umrl leta 1940, zato nikoli ni mogel videti izstrelitve teleskopa z njegovim imenom v vesolje.

Infrardeča svetloba je svetloba, ki jo proizvaja toplota. Je nekoliko manj energičen kot vizualni del spektra, z nekoliko daljšo valovno dolžino, v merilu mikrometrov. Vsaka zvezda oddaja infrardeče sevanje v velikih količinah, kar vesoljskemu teleskopu Spitzer omogoča opazovanje vsega, kar lahko optični teleskop, in še malo več.

Zaradi dejstva, da je infrardeča svetloba za ljudi nevidna in ne ustreza nobeni barvi, ki jo poznamo, so slike, ki jih je vrnil Spitzer, napačno obarvane, da jih lahko razlagajo znanstveniki. Spitzer je še posebej znan po svojih impresivnih posnetkih galaksije Andromeda, le dva milijona svetlobnih let od Zemlje – najbližje galaksije Rimski cesti.

Spitzer je znan tudi po tem, da je bil prvi teleskop, ki je posnel dejansko svetlobo z eksoplaneta, kar je storil leta 2005, vendar je ni razrešil v dejansko sliko. Leta 2004 je Spitzer opazil šibko zvezdo, ki jo mnogi znanstveniki štejejo za najmlajšo, kar je bila posneta. Ena od Spitzerjevih primarnih nalog je opazovanje YSO (mladih zvezdnih objektov) in tako imenovanih zvezdnih drevesnic.
Slike vesoljskega teleskopa Spitzer so brezplačne za javnost in za novinarske namene ter so bile med številnimi drugimi objavljene v prestižni reviji Nature.