Kalorimeter bombe je laboratorijska naprava, ki vsebuje “bombo” ali zgorevalno komoro – običajno izdelano iz nereaktivnega nerjavnega jekla – v kateri se organska spojina porabi z zgorevanjem v kisiku. Vključena je Dewarjeva bučka, ki vsebuje določeno količino vode, v katero je potopljena bomba. Vsa toplota (Q), ki nastane pri zgorevanju, preide v vodo, katere temperatura (T) naraste, in se zelo natančno izmeri. Iz uteži, temperatur in parametrov naprave je mogoče določiti natančno toploto ali “entalpijo” zgorevanja (ΔHc). Ta vrednost se lahko uporabi za oceno strukturnih lastnosti porabljene snovi.
Toga zasnova bombe preprečuje širitev prostornine, tako da čeprav pri zgorevanju nastajata ogljikov dioksid in vodna para, se to zgodi pri konstantni prostornini (V). Ker je dV=0 v enačbi dW=P(dV), kjer je delo W, ni opravljenega dela. Ker toplota (Q) niti ne vstopi niti ne zapusti – ker je vse v Dewarjevi bučki – je proces »adiabatski«, to je dQ=0. To pomeni ΔHc=CvΔT, kjer je Cv toplotna kapaciteta pri konstantni prostornini. Prilagoditev podatkov je potrebna zaradi lastnosti samega bombnega kalorimetra; obstaja toplota, ki jo vnese zgorevanje varovalke, ki sproži zgorevanje, in dejstvo, da kalorimeter bombe deluje le približno adiabatno.
Kalorimeter bombe ima številne aplikacije, vključno s tehnično in industrijsko uporabo. V preteklosti so v laboratoriju ogljikovodike in derivate ogljikovodikov sežigali v bombnem kalorimetru z namenom dodeljevanja energije vezi. Naprava je bila uporabljena tudi za pridobivanje teoretičnih stabilizacijskih energij, kot je energija pi-vezi v aromatskih spojinah. Postopek se lahko demonstrira – če ga ne izvajajo – študenti kot del njihovega dodiplomskega pouka na fakulteti. Industrijsko se bombni kalorimeter uporablja pri testiranju pogonskih goriv in eksplozivov, pri preučevanju živil in metabolizma ter pri ocenjevanju sežiganja in toplogrednih plinov.
Če upoštevamo primer enega aromatičnega topila, benzena (C6H6), je v vsaki molekuli šest enakovrednih vezi ogljik-ogljik in šest enakovrednih vezi ogljik-vodik. Brez koncepta resonance bi morale biti vezi ogljik-ogljik v benzenu navidezno drugačne – bi morale biti tri dvojne vezi in tri enojne vezi. Benzen bi moral biti dobro predstavljen z izmišljeno kemikalijo 1, 3, 5-cikloheksatrien. Z uporabo bombnega kalorimetra pa dejanska energija šestih enotnih vezi daje energijsko razliko za benzen v primerjavi s trienom, in sicer 36 kcal/mol ali 151 kj/mol. Ta energijska razlika je benzenova resonančna stabilizacijska energija.