Kritična točka je izraz, ki se uporablja v termodinamiki za opis stanja tlaka in temperature, po katerem razlike med fazami, zlasti med plinom in tekočino, prenehajo obstajati. Onkraj te točke snov ni niti popolnoma tekoča niti popolnoma plinasta; prikazuje lastnosti tekoče in plinaste faze in se imenuje superkritična tekočina. Obstaja tudi kritična točka tekočina-tekočina. Takšna točka označuje pogoje temperature, tlaka in sestave, nad katerimi se bo zmes razdelila na dve ali več različnih tekočih faz.
Kritično točko določene snovi pogosto vidimo na faznem diagramu, grafikonu, ki prikazuje obnašanje snovi pri različnih temperaturnih in tlačnih pogojih. Takšen grafikon prikazuje na primer krivuljo, ki predstavlja ravnotežje med tekočo in plinasto fazo. Na eni strani cevi je pri višji temperaturi in nižjem tlaku snov v plinasti fazi. Na drugi strani črte je pri nižji temperaturi in višjem tlaku snov v tekoči fazi. Pri dovolj visoki temperaturi in tlaku se ta črta konča v eni točki, nad katero izgine razlika med tekočo-plinasto fazo – kritično točko.
Superkritične tekočine, ki obstajajo onkraj kritične točke snovi, imajo številne različne lastnosti, ki spominjajo na lastnosti tekočin in plinov. Tako kot tekočine lahko superkritične tekočine služijo kot topila; lahko raztopijo druge snovi. Tako kot plini pa nimajo površinske napetosti.
Superkritične tekočine, ki obstajajo onkraj kritične točke, so v naravi razmeroma redke, vendar obstajajo. Globokomorski vulkani, na primer, obstajajo globoko v oceanu in sproščajo izjemno vroče snovi v razmere izredno visokega tlaka na oceanskem dnu. To segreje vodo okoli vulkana, jo potisne čez kritično točko in jo spremeni v superkritično tekočino. Nekateri planeti, zlasti plinski velikani, vsebujejo snovi pri zelo visokih temperaturah in tlakih v svojih jedrih. Pogoji visoke temperature in tlaka so daleč nad kritično točko za vključene snovi, zato obstajajo kot superkritične tekočine.
Obstaja veliko različnih aplikacij superkritičnih tekočin v znanosti, industriji in drugih področjih. Njihove lastnosti topnosti so uporabne za kemike za raztapljanje določenih snovi. Uporabljajo se lahko tudi pri proizvodnji biodizla. Superkritični metanol, na primer, poteka skozi vrsto reakcij, ki povzročijo količino uporabnega goriva.