Trinitit, znan tudi kot Atomite ali Alamogordo Glass, je nenavaden mineral, ustvarjen po prvem poskusu jedrske bombe, Trinity, 16. julija 1945 blizu Alamogorda v Novi Mehiki. Je zelen, steklen ostanek, ki nastane, ko se je pesek zlil skupaj zaradi ogromne toplote jedrske ognjene krogle. Trinitit je rahlo radioaktiven in je zelo cenjen med zbiralci, katerim so ga razdelili v poznih štiridesetih letih prejšnjega stoletja, po preizkusu. Leta 1940 je Komisija za atomsko energijo mesto zrušila in zakopala velik del preostalega trinitita, odstranjevanje materialov z mesta pa je nezakonito. Občasno se izraz trinitit razširi tudi na taljeno steklo, ki nastane pri drugih atomskih eksplozijah.
Temperatura v središču jedrske ognjene krogle je na milijone stopinj F in pade na tisoče stopinj F, ko se ognjena krogla razprši. Tališče čistega silicijevega dioksida je približno 4200 stopinj F, zato se bo vsak pesek, izpostavljen takšni temperaturi, verjetno spremenil v trinitit. S testiranjem produktov cepitve, ki ostanejo v majhnih količinah v trinititu, je mogoče sklepati, iz kakšne eksplozije jedrske bombe je prišlo. Po jedrski eksploziji v puščavi se pod njo ustvari tako imenovano »stekleno parkirišče«, izraz, ki je bil skovan kmalu po prvi poskusni eksploziji.
Trinitit ni podoben impaktitu, drugemu mineralu, ki nastane, ko meteor eksplodira v zračnem izbruhu, segreje pesek v puščavi in povzroči taljenje. Takšne minerale najdemo v znatnih količinah na najdiščih v Egiptu, Libiji, Savdski Arabiji, južni Avstraliji in Tasmaniji, kjer so znani tudi kot »puščavsko steklo«. Puščavsko steklo je ponavadi čistejše in bolj enotno kot trinitit, saj je bila temperatura, ki ga je ustvarila, še bolj intenzivna, kar je omogočilo celo taljenje. Območja, kjer lahko najdemo impakt, so znana kot posuta polja in se lahko raztezajo na več deset kilometrov.