Nova je vrsta zvezdne eksplozije, ki je manjša od supernove ali hipernove. Pojav se pojavlja v dvojnih zvezdnih sistemih, kjer zvezda bela pritlikavka absorbira kritično količino snovi iz svojega spremljevalca, stisne vodik na svojo površino in na koncu sproži jedrsko eksplozijo. Izvrženih je le približno 1/10,000 sončnih mas materiala, v primerjavi z 1.38 sončne mase materiala v supernovi tipa I in ducatom ali več sončnimi masami v supernovi tipa II. Čeprav supernova tipa I vključuje tudi zvezdo belo pritlikavko, se v tem primeru zlije večina celotne mase zvezde. V primeru nove je le majhen odstotek.
Zvezda bela pritlikavka je sestavljena iz degenerirane snovi, super-goste faze snovi z nenavadno lastnostjo, da je njen tlak le šibko povezan s temperaturo. Ko gravitacijsko polje belega pritlikavega sesa vodikov plin iz bližnje zvezde, se plin zlije na površino pritlikave in se pridruži degenerirani snovi. Beli škrat zloži maso, podobno Soncu, v prostornino, podobno Zemlji, in zelo tesno stisne prihajajočo snov.
Beli škrat je “pepel” veliko večje zvezde, ki je združila velik del svojega vodika v težje elemente. Običajno so beli palčki sestavljeni iz ogljika in kisika. Zlivanje jeder ogljika in kisika v težje elemente je zelo energetsko intenziven proces, ki se pojavlja le v jedrih zelo masivnih zvezd. Belemu pritlikavcu torej manjka zmožnosti, da bi se vključil v nadaljnje fuzijske reakcije. Toda, če je na njegovo površino napolnjeno dovolj vodika, tvori lupino, ki doseže kritično temperaturo in tlak za fuzijo vodika, okoli 20 milijonov Kelvinov. Vodik se hitro tali in sprošča energijo na enak način kot jedrska bomba na osnovi fuzije (H-bomba). Rezultat je nova.
Ker nova ne uniči svoje zvezde gostiteljice, se lahko zgodi več kot enkrat na istem mestu. Ena nova, RS Ophiuchi, je zasvetila šestkrat, odkar so jo astronomi začeli opazovati leta 1890.