Lahko bi govoril, dokler ne postaneš modr v obrazu, a nikoli ne bi mogel izraziti ogromnosti vesolja. Ko smo že pri govoru, ameriški astrofizik Neil deGrasse Tyson ponuja to perspektivo: če bi nekako prešteli vse besede in zvoke, ki so jih kdaj izgovorili v človeški zgodovini, se še vedno ne bi približali številu zvezd v vesolju. Govorite o astronomiji! Obstajajo pa tudi drugi načini, kako poskušati konceptualizirati obsežnost vesolja, zaradi česar se boste počutili še bolj nepomembne.
Lahko bi tudi pomislili, da je na vseh zemeljskih plažah in puščavah več zvezd kot je zrn peska, ali da število zvezd presega število sekund, v katerih Zemlja obstaja. V bistvu je vesolje tako veliko, da zanj nimamo referenčne točke. Lahko primerjamo, a nam vedno manjka. Če je taka ogromnost strašljiva, se spomnite, kaj ima Tyson povedati o naši povezavi s tem velikim krajem: »Štirje najpogostejši kemično aktivni elementi v vesolju – vodik, kisik, ogljik in dušik – so štirje najpogostejši elementi življenja na Zemlji. Nismo preprosto v vesolju. Vesolje je v nas.” Za zapisnik, čeprav ne moremo natančno vedeti, koliko zvezd vsebuje vesolje, so astronomi to približali tako, da so ocenjeno število zvezd v naši galaksiji, Rimski cesti (400 milijard), pomnožili z ocenjeno število galaksij v vesolju (170 milijard), da dobimo en septiljon zvezd, kar je 1, ki ji sledi štiriindvajset ničel.
Pogled v vesolje:
Če pogledamo, kako hitro se vesolje širi, so astronomi izračunali njegovo starost na približno 13.7 milijarde let.
Za vesolje ni univerzalne (brez besedne igre) dogovorjene oblike. Nekateri astronomi celo menijo, da je naš morda le eden od mnogih.
Majhna količina statičnosti, ki smo jo videli med kanali na analognih TV sprejemnikih, je bila posledica kozmičnega mikrovalovnega sevanja ozadja, neke vrste »požarke«, ki je posledica velikega poka.