Obstaja več različnih lastnosti, po katerih se virusi razlikujejo od drugih organizmov. So izjemno majhni, z velikostnim razponom med 10 in 300 nanometri. To je približno desetkrat manjše od bakterij. Virusi ne morejo preživeti sami in so odvisni od ugrabitve strojev za sintezo beljakovin živih celic za razmnoževanje. Zaradi tega se včasih ne štejejo za prava živa bitja, temveč se imenujejo »organizmi na robu življenja«. Ime domene “Acytota” (kar pomeni “brez celic”) je bilo pripisano tem organizmom, vendar ni deležno široke uporabe. Večina znanstvenikov jih ne smatra za žive.
Virusi so koščki genetskega materiala, kot je trak z navodili, pokriti z majhno beljakovinsko lupino, imenovano kapsida. Včasih imajo zelo osnovne “dodatke”, kot so filamenti ali repna vlakna, kot so bakteriofagi (virusi, ki ubijajo bakterije), pogosto pa so le majhen paket. Njihova oblika je lahko spiralna, kot vijak; ikosaedra, kot geodetska kupola; pleomorfna, kot majhna gobica; ali spominjajo na bizarnega robota pajka iz znanstvene fantastike, kot pri bakteriofagih.
Namesto tipičnih organizmov, ki se razmnožujejo s celično delitvijo, se virusi razmnožujejo s hipereksponentno hitrostjo tako, da se infiltrirajo v celice in uporabljajo svoje stroje za sintezo beljakovin za črpanje kopij virusa. V samo desetih minutah lahko virus prevzame celico, se stokrat kopira in celico ubije. Nekateri virusi imajo izračunan čas replikacije približno 70 sekund. Za primerjavo, najhitrejši bakterijski replikatorji le podvojijo svojo biomaso vsakih 20 minut.
Virusi se ne razvijajo ali razvijajo na načine, ki so podobni običajnim živim bitjem. Mutirajo in se razvijajo, nekateri pa lahko izvirajo kot pokvarjeni mobilni genetski elementi (transpozoni) iz genomov bakterij, rastlin ali živali. To pomeni, da morda nimajo običajnega “družinskega drevesa”, ki ga imajo drugi organizmi. Ker se ti organizmi slabo fosilizirajo, je lahko preučevanje njihove preteklosti zelo težko. Za njihovo neposredno preučevanje je potreben drag elektronski mikroskop.