Največja Saturnova luna, Titan, ima nekaj tekočih morij v bližini svojega severnega pola – edina druga stabilna tekoča morja v celotnem sončnem sistemu poleg Zemlje. Nikar pa se še ne preoblečite v kopalke, saj so ta morja napolnjena z ogljikovodiki, predvsem tekočim metanom ali etanom. Največje od teh morij, ki je bilo dokončno potrjeno, je približno velikosti Gornjega jezera. Eno možno morje je nekajkrat večje in se približuje velikosti Kaspijskega morja. Kartirani so bili tudi drenažni kanali in druge geografske značilnosti.
Če bi Titanova atmosfera imela kisik, bi lahko ena sama vžigalica vžgala območje na stotine ali celo tisoče kvadratnih kilometrov, saj so ogljikovodiki vnetljivi. Na srečo je Titanova atmosfera 99.8 % dušika. Titan je edino drugo kamnito telo v sončnem sistemu z atmosfero, sestavljeno iz več kot nekaj plinov v sledovih. Atmosfera je tako gosta, gravitacija pa tako nizka, da bi človek s krili, pripetimi na roke, lahko z malo truda preletel skozenj.
Odkar so ga odkrili leta 1655, je bil Titan večinoma skrivnost, saj je prekrit z gostimi oblaki, kot je planet Venera. Vendar pa nam je nedavna misija vesoljske sonde Cassini-Huygens dala ogromno novih informacij o tem tujem svetu in potrdila obstoj Titanovih ogljikovodičnih jezer že januarja 2007. Cassini, orbiter, je sondo Huygens spustil na Titanova površina 14. januarja 2005.
Na desetine preletov orbiterja Cassini je potrdilo obstoj Titanovih dolgoletnih hipotetiziranih ogljikovodikovih jezer, skupaj z geografskimi značilnostmi, kot so dobro opredeljena obala, otoki, drenažni kanali in bližnje gore. Cassini-Huygens je mednarodno sodelovanje med Naso, Evropsko vesoljsko agencijo in Italijansko vesoljsko agencijo. Potovanje sonde do Saturna je trajalo slabih sedem let in je prvi umetni satelit, ki kroži okoli Saturna, a četrti, ki ga je obiskal. Skupni stroški projekta so znašali 3.26 milijarde ameriških dolarjev.