Mendelska genetika je teorija genetskega dedovanja, ki jo je razvil Gregor Mendel v 1800-ih. Šteje se za temelj klasične genetike, in čeprav Mendel ni dobil vsega prav, se mu je zelo približal. Učencem pri naravoslovju se že zelo zgodaj seznanijo s konceptom mendelske genetike, da bi jih pripravili na bolj zapletene razprave o genetiki.
V času, ko je Mendel delal, se o genetiki ni vedelo veliko. Mendel je prišel na idejo, ki je bila za tisti čas inovativna: ustvariti čisto genetsko linijo za raziskave in natančno beležiti svoje rezultate. Za svoje poskuse je izbral grah, saj hitro raste in ga je enostavno hibridizirati, na tej poti pa je naredil številna opazna odkritja in oblikoval dva zakona genetike, ki v takratni znanstveni skupnosti nista bila zelo priljubljena.
Mendelov prvi zakon je bil zakon o segregaciji, ki je narekoval, da je vsak organizem podedoval polovico svojega genskega materiala od enega starša, polovico pa od drugega. Drugi je bil zakon o neodvisnem sortimentu, ki je navajal, da se lastnosti manifestirajo neodvisno druga od druge in da lahko lastnosti razdelimo na prevladujoče in recesivne kategorije. Mendel se ni zavedal, da nekatere genetske lastnosti dejansko vključujejo več lokacij, ki medsebojno delujejo, kot je barva oči, nekatere lastnosti pa so dejansko povezane, kot je hemofilija, ki je lastnost, povezana s spolom, ki se pojavi samo pri ljudeh, ki podedujejo Y kromosom.
Čeprav Mendelovi zaključki niso bili povsem popolni, je koncept mendelske genetike še vedno osupnil znanstveno skupnost. Njegova teorija je razložila, zakaj lahko lastnosti ostanejo skrite za generacije, kar je nasprotovalo popularnim teorijam, ki so namigovale, da so bile lastnosti neprekinjeno podedovane. Ideja o enakem dedovanju genetskega materiala od obeh staršev je bila zasmejana, saj mikroskopi niso bili dovolj napredni, da bi zaznali proces mejoze.
V času, ko so bile objavljene Mendelove teorije, so pritegnile malo pozornosti. V začetku 20. stoletja se je več znanstvenikov sklicevalo na njegovo delo, pri čemer so gradili na osnovnih konceptih mendelske genetike in dodajali svoje koncepte in ideje za ustvarjanje teorije klasične genetike. Čeprav Mendel ni dočakal potrditve svojih teorij, bi se nedvomno nekoliko tolažil z dejstvom, da ga imajo za očeta genetike. V čast Gregorju Mendelu so lastnosti, ki jih določajo geni na enem mestu, znane kot »mendelske lastnosti«.