Klor je element z atomsko številko 17 v periodnem sistemu in kemičnim simbolom Cl. Je zelenkasto rumen plin z vreliščem -29°F (-34°C) pri normalnem atmosferskem tlaku in zmrziščem -151°F (-101.5°C). Naravni klor je skoraj v celoti sestavljen iz dveh stabilnih izotopov, klora-35 in klora-37, ki mu dajeta atomsko maso 35.4527. Med drugimi pomembnimi fizikalnimi lastnostmi klora je dejstvo, da je težji od zraka in se ob izpustu v okolje nabira v nižjih predelih. Klor je član skupine 17 periodnega sistema, ki vsebuje tudi fluor, brom, jod in astat, skupaj znane kot halogeni.
Znotraj halogenske skupine je ta element po povečevanju atomske mase med fluorom in bromom. Kemične lastnosti klora so podobne lastnostim drugih halogenskih elementov. V svoji najbolj oddaljeni lupini ima sedem elektronov in je zelo elektronegativen; zato ima močno nagnjenost k privabljanju elektronov iz drugih atomov, zaradi česar je močan oksidant. Elektronegativnost upada z naraščajočo atomsko maso znotraj halogenske skupine. Klor je torej manj elektronegativen kot fluor, a bolj kot brom – izpodriva brom iz njegovih spojin: 2NaBr + Cl2 -> 2NaCl + Br2.
Elementarni klor obstaja kot molekule, sestavljene iz dveh atomov klora, ki jih drži ena sama kovalentna vez. Večina klorovih spojin ima element v oksidacijskem stanju -1, kjer sprejme elektron iz drugega atoma; vendar ima v kombinaciji z bolj elektronegativnima elementoma kisikom in fluorom pozitivno oksidacijsko stanje, ki je za okside lahko +1, +3, +4, +5 ali +7. Kisik in klor se ne povezujeta neposredno, ampak klorovi oksidi in spojine, ki vsebujejo hipoklorit (OCl-), klorit (ClO2-), klorat (ClO3-) in perklorat (ClO4-) anione, je mogoče izdelati na posreden način. Klor zlahka tvori ionske vezi s kovinami, kjer sprejme elektron iz kovine, kar povzroči kloridni ion (Cl-) z oksidacijskim stanjem -1, na primer natrijev klorid (NaCl) ali navadno sol.
Plin vodik se zlahka združi s klorom, da tvori vodikov klorid (HCl); reakcija je eksplozivna v prisotnosti sončne svetlobe. Je dokaj topen v vodi in se raztopi, da nastane mešanica klorovodikove kisline, hipoklorovodikove kisline in raztopljenega klora. Amoniak se v kombinaciji s klorom tvori strupeni spojini monokloramin in dikloramin ali zelo na udarce občutljiv eksplozivni dušikov triklorid, odvisno od relativnih razmerij. Iz tega razloga gospodinjskih čistilnih sredstev, ki vsebujejo klor, nikoli ne smete mešati s tistimi, ki vsebujejo amoniak. Klor zlahka reagira s številnimi organskimi spojinami in organski kloridi so pomembni pri proizvodnji plastike, kot je polivinilklorid (PVC), in kot nevnetljiva topila.
Čeprav je pogost element v zemeljski skorji, ki se pojavlja v številnih mineralih, kot je halit (NaCl), so reaktivne lastnosti klora takšne, da ga v naravi ne najdemo v nepovezanem stanju. Klor se industrijsko proizvaja predvsem z elektrolizo vodne raztopine natrijevega klorida. Pri tem nastane tudi natrijev hipoklorit (NaOCl) v raztopini, bolj znan kot gospodinjsko belilo. Element je tudi stranski produkt proizvodnje kovinskega natrija z elektrolizo staljenega natrijevega klorida. V laboratoriju ga lahko proizvedemo na več načinov, na primer z reakcijo kalcijevega hipoklorita s kislino.
V obliki kloridnega iona je klor bistven za človeško življenje; vendar je elementarni klor strupen in jedko. Ima neprijeten vonj po duši in pri vdihavanju draži dihala. Pri visokih koncentracijah povzroča poškodbe pljuč, ki so lahko usodne, plin pa je nemška vojska med prvo svetovno vojno uporabljala kot kemično orožje. Zaradi oksidacijskih lastnosti klora je uporabno razkužilo in belilo. Spojine, ki sproščajo majhne količine klora, se uporabljajo za sterilizacijo pitne vode in bazenov ter so vključene v različna čistilna sredstva.