Adsorpcija je proces, podoben absorpciji, pri katerem se snov v plinu ali tekočini veže na trdno snov. Snov je lahko onesnaževalo, imenovano adsorbat, ki ga privlači površina posebne trdne snovi. Adsorpcija poteka naravno, vendar so industrijalci izpopolnili metode adsorpcije za čiščenje nevarnih odpadkov ali prečiščevanje pitne vode.
Drobni kemični delci, suspendirani v drugi fazi snovi, kar pomeni v zraku kot plin ali v vodi kot tekočini, se včasih štejejo za onesnaževalce. Te drobne delce je mogoče ločiti od te faze, imenovane adsorbent, da vstopijo v drugo fazo. Material druge faze, kot je trdni ogljik, prednostno cilja na te delce in veže adsorbat na svojo površino. Preostali zrak ali tekočina je bil prečiščen. To se razlikuje od absorpcije, pri kateri delci nikoli ne spremenijo faze, ampak vstopijo v pore trdne snovi skupaj s spremljajočim zrakom ali vodo.
Naravne ali organske metode adsorpcije potekajo ves čas. Ocean na primer adsorbira ogljikov dioksid v ozračju, kar vpliva na podnebje in atmosfersko temperaturo. Zgodnji ljudje so opazili, da če bi kos kosti pooglenili do konca, bi lahko kost dali v mešanico hrane, kot je sladkorna voda, in bi zbrala onesnaževalne delce, ki niso bili užitni, ter tako očistila hrano. Delce, obarvane v našem vidnem spektru, pa tudi tiste z močnimi vonjavami, je najlažje adsorbirati.
Pomembno je izkoristiti moč adsorpcije v boju proti sodobnim kemičnim nevarnostim. Nekatere trdne snovi so idealne za adsorpcijo. Imajo veliko površino za svojo prostornino, ker so razrezane z mikroporami. Industrijska in komercialna uporaba adsorpcijskih filtrov se razlikuje. Ogljik na primer izboljša okus hladne pitne vode. Ogljikov filter se lahko segreje, da očisti površino adsorbatov in ponovno uporabi. Aktivirani aluminijev oksid iz tekočin odstrani škodljive kemikalije, kot sta fluorid in arzen. Sintetične smole lahko očistijo zelo nevarna razlitja, kot je živčni plin, na območjih z visokimi temperaturami, na primer blizu eksplozivov.