Berilij je kovinski kemični element, združen z zemeljskoalkalijskimi elementi, ki vključujejo magnezij, kalcij, barij, radij in stroncij. Tako kot drugi elementi v tej skupini je srebrno siva kovina, njeni oksidi pa so alkalni. Za berilij obstaja več uporab, čeprav je pri ravnanju z njim potrebna previdnost, saj je ugotovljeno, da je rakotvoren. Ljudje, ki so mu redno izpostavljeni, naj bodo še posebej pozorni na zaščito pljuč, saj je vdihavanje hlapov in delcev zelo nevarno za zdravje pljuč.
Atomsko število berilija je štiri in je označeno s simbolom Be v periodnem sistemu elementov. Je najlažji od zemeljskoalkalijskih elementov in se pojavlja v togi, jekleno sivi obliki, ko je čist. Element je sposoben precej dobro upreti koroziji in ima tudi zelo visoko tališče. Zaradi teh lastnosti je priljubljena vključitev v kovinske zlitine. Heksagonalna kristalna struktura berilija ga naredi zelo tog, kovina pa ima tudi odlično toplotno in električno prevodnost.
Čistega berilija v naravi ni in je bil izoliran šele leta 1828. Ena izmed njegovih bolj znanih spojin je beril, imenovan akvamarin ali smaragd, ko se pojavi v obliki dragulja. Med drugimi spojinami se pojavlja tudi v bertranditu in fenakitu. Razširjena izolacija berilija za industrijsko uporabo se je začela šele v petdesetih letih prejšnjega stoletja in je še vedno drag in težaven proces. Kot rezultat, čista oblika zahteva visoko ceno.
Sprva je bil berilij znan kot glucinij, ker so soli elementa naravno sladke. Na srečo znanstvenikom ni treba več okušati teh soli, da bi jih identificirali, saj so rakotvorne. Med številnimi uporabami je element legiran z bakrom in se uporablja v jedrskih reaktorjih. Uporablja se tudi za rentgensko diagnostiko in se pojavlja v nekaterih vesoljski proizvodnji, saj je lahek, močan in fleksibilen, še posebej, če je legiran.
Izpostavljenost beriliju lahko povzroči nastanek sistemskih granulomov, zlasti v dihalnih poteh. Dolgotrajna izpostavljenost je tesno povezana s pljučnim rakom. Kronična bolezen berilija, ki je posledica nenormalno visokih ravni izpostavljenosti, se lahko pojavi leta po izpostavljenosti, zanjo pa so značilne težave z dihanjem, izčrpanost, bolezni srca in huda izguba teže. Nekateri ljudje imajo zaradi izpostavljenosti tudi težave s kožo, kot so izpuščaji.